Odkrijmo v sebi kuharskega umetnika

Na vsakem področju lahko sledimo uhojenim potem in preverjenim receptom ali pa se ustvarjalno lotimo raziskovanja novih možnosti in preverjanja ustaljenih načinov. To velja tudi za kuhanje, ki je lahko čudovit poligon ustvarjalnosti, domišljije, veselja in sprostitve, tudi če sprva mislimo, da nismo preveč talentirani in da je boljše kuhati le po receptih. A ker je v vsakem človeku skrit tudi umetnik, ki želi ustvarjati, je vidik tega umetnika lahko tudi odkritje intuitivnega kuharskega mojstra, ki čaka, da se ga pogumno lotimo odkrivati.

Čeprav je v našem svetu stalnega hitenja in posnemanja drugih težko najti čas in navdih za kreativno ustvarjanje jedi, utegnemo odkriti, da je kuhanje lahko čudovit način sproščanja domišljije in uporabe čutov in intuicije. Kuharske oddaje, knjige in karizmatični slavni kuharji nam sicer ponujajo na tisoče receptov, ki jim lahko sledimo in osnovno izobraževanje in poznavanje kuharskih spretnosti je krasno izhodišče, iz katerega lahko postopoma začnemo improvizirati in po lastni presoji dodajati svoje izvirne ideje. Zanašanje na notranji kuharski kompas lahko postane dragocen gradnik zaupanja vase tudi pri drugih izbirah, kjer se pogosto obračamo na zunanja navodila. Priprava hrane je eno od najbolj naravnih, instinktivnih aktivnosti na svetu in naš odnos do hrane se kaže tudi v zavestni izbiri in pripravi živil, ki jih uživamo. Kuhamo in nakupujemo lahko intuitivno, glede na razpoložljivost živil v danem okolju in v določenem letnem času, glede na občutek, kaj nas privlači in katera živila so videti najbolj sveža. Ko se odpravimo na trg ali v trgovino oboroženi le z intuicijo in samo z okvirnim nakupovalnim listkom ali brez njega, utegnemo domov prinesti živila, ki se bodo v kombinaciji s tem, kar že imamo doma, sestavila v jedi, ki bodo ustrezale našemu trenutnemu počutju in okusu. Naše babice so pogosto kuhale na takšen način: brez dodelanih načrtov in receptov. Na vrtu nabrano zelenjavo so kombinirale s sestavinami, ki so bile pri roki in dodajale razne začimbe po občutku, dokler niso bile jedi okusne.

Spontanost in improvizacija sta morda za večino dejavnosti privilegij šele potem, ko se naučimo osnov neke veščine. Ko pridobimo neko osnovno znanje kuhanja in ko imamo najbolj osnoven občutek za preprosto pripravo jedi, ko smo morda celo dolgo sledili receptom in kuharskim knjigam in si zapomnili kup kuharskih tehnik, si gotovo lahko privoščimo nekaj radovednosti in poguma, da začnemo sami preizkušati lastne kuharske navdihe in da si dovolimo, da nas zapeljejo barve, vonjave in notranji občutek za nakup, sestavo in pripravo živil. Sami sebe utegnemo presenetiti ob spoznanju, da znamo ustvariti lastne kuharske mojstrovine, pa čeprav sprva zelo preproste, a okusne in nepozabne in čisto možno, da si bomo želeli zabeležiti lastne izumljene recepte, da bi še kdaj ponovili podoben kulinarični podvig. Pri intuitivnem kuhanju gre za poslušanje vseh naših čutov: kaj potrebuje naše telo v danem trenutku? Katere barve in okusi nas privlačijo? Katere začimbe nam ustrezajo in podpirajo naše zdravje? Bolj kot razmišljanje je pri takšnem načinu kuhanja pomembno čutenje, zato je lahko kuhanje čudovit ustvarjalni hobi, ki nas poveže z zavedanjem našega telesa in občutki. Žal je realnost premnogih ljudi povezana s pomanjkanjem časa in priložnosti za pozorno kuhanje, a vsaj ob vikendih, praznikih, na dopustih se najde priložnost, da odkrijemo, kako nas lahko takšno ustvarjanje osreči. Podobno kot si vzamemo čas za druge hobije, se ga nekaj gotovo lahko najde tudi za kakovostno kuhanje, saj nas bo takšna pozorno in z ljubeznijo pripravljena hrana nahranila na vseh področjih in pomembno podprla naše zdravje. Intuitivno kuhanje in izbira živil po notranjem kompasu nam lahko prihrani mnoge težave pri izbiri zdravih diet in pomaga nam ozavestiti, kakšen odnos imamo do hrane in prehranjevanja.

Kakšne vrste jedci smo?

Težave, ki jih imamo pri našem odnosu do hrane, so lahko najrazličnejše in prav tako so lahko pisani in kompleksni razlogi, ki do njih pripeljejo. Mnogi razlogi za težave izhajajo iz pogojenih resnic, iz vsega, kar so nam o hrani povedali, od načina vzgoje in od počutja, ki ga v danem času imamo. Ko se trudimo, da bi dobro in zdravo jedli, nas bodo seveda nagovarjale stare navade in odvisnosti in ni potrebno, da se zato počutimo slabo, saj so stari vzorci in prepričanja običajno močno zakoreninjeni v našo podzavest in nevtraliziramo jih lahko le s sočutno pozornostjo in nevtralnim prepoznavanjem.

V knjigi o intuitivnem hranjenju (Intuitive Eating) nas avtorici spomnita, da obstaja veliko načinov prehranjevanja in ljudje smo običajno kombinacija teh vzorcev. Najbolj prepoznavni vzorci so morda: kaotični, nezavedni in čustveni jedci.

Kaotični jedci nimajo nobene prehranjevalne rutine, pogosto preskakujejo obroke, podvrženi so urnikom in opravkom in jedo le mimogrede, ko nekam hitijo. Nimajo občutka, kaj in koliko so pravkar zaužili, jedo, kar je trenutno na voljo in s hrano se ne ukvarjajo, dokler jim spet ni na voljo nekaj naključnega. So čisto brez stika z lastnimi izbirami in prehranjevalnimi navadami.

Nezavedni jedec je podoben kaotičnemu, saj se ne zaveda, kaj in koliko je, ker je hrano med opravljanjem nekega drugega dela, med branjem, pogovarjanjem, šofiranjem, gledanjem televizije ali med samim kuhanjem. Jedo, kar koli se najde, in nimajo izostrenega občutka za lakoto in sitost. Z večjo pozornostjo se lahko bolj zavemo svojega občutka lakote in sitosti in začnemo jesti, ko nas v to ne sili čustvena potreba.

Čustveni jedci hrano uporabljajo za soočanje s čustvi, kar se pogosto dogaja brez zavedanja. Vedo sicer, da pojejo preveč, a pogosto šele, ko izpraznijo celo vrečko priljubljenih prigrizkov. Glede hrane se počutijo nemočne in med hranjenjem so otopeli. Hrana nam v takšnem načinu prehranjevanja predstavlja pobeg od lastnih čustev in začasno tolažbo, ker smo jim ubežali.

S samoopazovanjem lahko prepoznamo, kdaj in v kolikšni meri smo nagnjeni k takšnim načinom prehranjevanja in ko se nečesa začnemo zavedati, lažjo uvedemo spremembe, ko se zanje odločimo. Z našo vzgojo sta povezana še dva načina prehranjevanja: Vedno pojej vse! In nikoli ne zavrni ničesar! V prvem primeru ne prenesemo, da bi šli ostanki hrane v nič, veseli smo, da dobimo za dani denar čim več hrane in poskrbimo, da ostane krožnik vedno prazen, tudi če smo že prej siti, a škoda bi bilo hrano pustiti. Žal lahko zaradi pretiranih količin hrane resno škodimo svojemu zdravju in če jemo, da ne bi hrana propadla, ker je za to škoda denarja, utegnemo kasneje izgubiti dosti več denarja za zdravljenje težav, ki nastanejo zaradi napačnega prehranjevanja. Z zavedanjem in opazovanjem stopnje lakote in sitosti, se bomo navadili bolj upoštevati svoje telo in njegove prave potrebe in sčasoma bomo nehali slediti pogojeni navadi, da moramo jesti, samo zato, da hrana ne propade. Drugi vzorec, ničesar ne zavrni, nas uči lažne olike, ko naj bi se zaradi ugajanja drugim in da jih ne bi užalili, potrudili pojesti, kar koli nam ponudijo, čeprav nismo lačni ali čeprav ponujenih jedi ne maramo. Če ne znamo reči ne, ko nam ponujajo več hrane, kot jo želimo pojesti, se je res vredno naučiti vljudno razočarati druge in vseeno reči ne, saj je to boljše, kot da si nakopljemo slabo počutje in težave zaradi ugajanja in želje, da bi drugim ustregli. Če so drugi prizadeti, ker po njihovem prepričanju ne jemo dovolj ali ne jemo pravih reči, je to oblika kontrole, ki ji, vsaj ko smo odrasli, mirno lahko rečemo ne.

Poznamo tudi stroge jedce, ki so stalno v iskanju nove diete ali ki strogo sledijo izbranemu načrtu hranjenja. Pri pretiranem iskanju optimalne diete oseba stalno preizkuša najnovejša spoznanja o prehrani, trudi se izgubiti določeno količino teže, izdeluje sezname z zdravimi in nezdravimi živili, pod kontrolo ima vse sestavine živil in skrbnost glede ustrezne prehrane pogosto pri takšni osebi preraste v zaskrbljenost glede vsake malenkosti v zvezi s hrano. Stalno tehtanje, preverjanje etiket pri nakupu hrane postanejo stalna praksa previdnosti, preverjanje kalorij in zapisovanje zaužitih obrokov in izgubljenih kilogramov pa lahko izbrišejo vsako radost iz uživanja in priprave hrane. Ko za vsako malo odločitvijo glede prehrane stoji mentalno razmišljanje, kaj je prav in kaj narobe, izgine veselje, ki nam ga radostno uživanje hrane lahko prinese. Bolj intuitivno poseganje po živilih in jedeh nam v takšnem primeru lahko prinese olajšanje, saj stalne skrbi glede prave prehrane ne prispevajo k zdravju, zadovoljstvo, ko si kdaj privoščimo brez slabe vesti tudi kaj iz prepovedanih seznamov kulinaričnih skušnjav, pa bo povečala naš nivo zadovoljstva, kar je zdravo.

Intuitivni jedci se zavedajo signalov telesa, ki jim sporočajo lakoto. Jedo zato, da so zadovoljni in ni jih strah prenajedanja, saj si zaupajo, da bodo pojedli točno toliko, kot potrebujejo in tisto, kar z veseljem jedo. Ker se zavedajo svojih izbir glede hrane, so nagnjeni k izbiri jedi, ki negujejo njihovo zdravje in ki uravnoteženo zadovoljijo njihove fizične potrebe. Na ta način se osvobodimo stalne natančne kontrole, ki jo imamo nad hrano ali ki jo lahko ima hrana nad nami in hkrati oblikujemo zdrave prehranjevalne navade.