Tudi kmet(i)je umirajo, mar ne?

Začetek vsega gorja, ki se je v zadnjih letih zgrnilo nad nas, Slovence, gre iskati v prvih letih po osamosvojitvi. Začelo se je s krhanjem narodne identitete, z dvomi o zmagi in zmagovalcih, z zanikanjem vsega, kar je bilo dobrega in uspešnega pred »novim štetjem«. Iskra razdvojenosti je zanetila požar strankarskih razprtij, ki še kar traja, in tudi polarizacijo ljudstva, ki ga vse bolj preveva občutek nemoči in nezanimanja za karkoli, razen zase. In nič ni lažjega, kakor vladati razdvojenemu in brezvoljnemu ljudstvu.

Najprej je politikom z denacionalizacijo uspelo odtujiti velike površine našega ozemlja. Pazite! Tega ni storila država, ki je lastnikom odvzela zemljišča – in bi jih zato edina lahko tudi vrnila, temveč so to storile občine po načelu: kakor katera in kakor komu. Tako so eni dobili veliko, drugi malo in tretji sploh nič, pač po političnih barvah in zvezah.

Nato jim je na kolena uspelo spraviti velika, uspešna podjetja in z velikimi posojili, ki jih plačujemo vsi, zadolžiti državo čez vse razumne meje. Kaj drugega pa je država, če ne državljani? Zadolžiti državo pomeni zadolžiti nas, ki v njej bivamo in ki plačujemo za napačne, z lahkoto sprejete odločitve ter mešetarjenje, pogosto podpisano pod mizo, zaradi katerega bo dolgove odplačevalo še nekaj generacij naših zanamcev.

Podjetjem so sledile banke, nekatere, ki hranijo večino naših prihrankov, še čakajo na vrsto. Če poznate zgodbe o izrinjenih malih delničarjih in o (največkrat) mladih družinah s posojili za nakupe hiš in stanovanj, ki so jim pozneje spremenili obrestne mere ali konvertirali valute, vam je jasno, kam pes taco moli.

Na vrsti je zemlja

Do tod je kreatorjem našega življenja razen jalovih protestov nekaj jeznih in razočaranih bivših zaposlenih, malih delničarjev in kar je še takšnega »drobiža«, šlo bolj ali manj gladko. Sedaj pa, ko je vse lepo razdeljeno ali pripravljeno na še zadnje razprodaje, je na vrsti naša zemlja. Ne, to ni prst, temveč deli ozemlja naše države, temelj vsakega neodvisnega naroda. Zemljo imaš ali je nimaš, si gospodar ali hlapec. Pa ne samo cankarjanski hlapec brez hrbtenice, teh je že sedaj dovolj, temveč hlapec brez lastnine, v vsem odvisen zgolj od volje svojega gospodarja. Že nekajkrat v zgodovini našega naroda se je izkazalo, da mu v najtežjih časih lahko pomagajo preživeti samo kmetje.

Pa je samo v zadnjih dveh letih v Sloveniji propadlo 2480 kmetij oziroma tri (!) kmetije na dan. Suhoparen podatek, ki površno beročemu ne pove veliko. A kmalu postane jasno, da so besede o trudu za ohranitev slovenskega kmeta, zavzemanju za njegove pravice, podpori lastne pridelave in predelave hrane le v veter vržene prazne besede. Kajti resnica je veliko bolj kruta in stanje kmetijstva pri nas veliko bolj alarmantno, kakor se zdi na prvi pogled, zato bo propadlo še več kmetij in že tako slaba samooskrba bo še slabša. Da bi nadoknadili manko zemljišč in pridelovalcev, bo tisto nekaj pridelka, kar ga bomo še pridelali doma, vzgojeno zelo zelo intenzivno ob podpori tujih korporacij, ki s sredstvi za rast, zaščito in gnojenje ter s svojimi semeni in sadikami že obvladujejo večino svetovnega kmetijstva.

Kam gredo subvencije?

Čeprav se zdi, da so kmetje na boljšem kakor večina zaposlenih, še zdaleč ni tako. Mnenje, razširjeno med ljudmi, da je kmetovanje ob izdatni podpori evropskih sredstev samo izgovor za njihovo črpanje, kmete po krivici postavlja v neprijeten položaj. Kmetje namreč pridobijo samo manjši del sredstev, drugo pa si razdelijo razne razvojne agencije, zavodi in službe, ki s prejetim denarjem pokrivajo stroške svojega delovanja (in ne kmetovanja), tudi plače uslužbencev, in šele kar ostane na raznih razpisih, katerih pogoje postavljajo prav te agencije, pridobijo kmetje. Precej evropskega denarja pobere tudi ministrstvo za kmetijstvo za odplačilo raznih dolgov, za plačilo kazni zaradi neupoštevanja evropskih predpisov glede kmetijske politike, za pomoč pri vzdrževanju državnih posestev in še česa. Tako od vsote, ki je na prvi pogled resnično velika, kmetje dobijo najmanj, drugače kakor v tujini, kjer jim pripada levji delež. Razlika je tudi v tem, da jim v tujini v ta namen delujoče službe takoj priskočijo na pomoč, pri nas pa se morajo kmetje prebijati skozi papirologijo večinoma sami.

Kje je podpora države?!

Ob tolikšnem številu propadlih kmetij bi bilo pričakovati, da bo država podprla vsakega, ki bi želel kmetovati, ne glede na starost, tako kot je to urejeno drugod po Evropi, in ne le mladih prevzemnikov kmetij, kakor je pri nas. V Združenem kraljestvu Velike Britanije in v Franciji, na primer, je v zadnjih dveh desetletjih naraslo število izobraženih ljudi, ki so se na pozna srednja leta iz mesta preselili na podeželje in svoj denar investirali v nakup kmetije. Zdobrimi zamislimi in do potankosti izdelanimi razvojnimi načrti so tudi s pomočjo evropskih sredstev znatno prispevali k pestrejši in kakovostnejši ponudbi kmetijskih pridelkov v svojih državah. Vlade namreč vedo, da kmetije po smrti lastnikov ne bodo kar izginile, temveč bodo dobile nove gospodarje, ki bodo prevzeli dobro delujočo dejavnost, jo nadaljevali in dopolnjevali.

Ne gre prezreti niti dejstva, da pri nas kmetijske površine in ravnanje z njimi niso samo v domeni kmetijskega ministrstva, temveč so razdeljene še med ministrstvo zagospodarstvo ter ministrstvo za okolje in prostor, vsako s svojimi zahtevami in svojo vizijo razvoja. Če k temu prištejemo apetite in načrte občin, bi nas morala pozidava kmetijskih površin, zidava industrijskih objektov s pogosto okolju škodljivo proizvodnjo na najbolj rodovitnih tleh, urejanje golfišč in umeščanje objektov za različne druge športne dejavnosti v sicer zavarovane dele naše dežele pošteno skrbeti.

Lakirnica namesto poljščin

Zadnji tak v nebo vpijoč primer, ki ga vsi dobro poznate in ki lepo kaže, kakšen je odnos naše politike do zemlje, je zgodba iz Hoč. Čeprav bi se v Celju in tudi v Mariboru na območjih nekoč uspešnih in nato propadlih tovarn našlo veliko ustreznih degradiranih zemljišč, so Avstrijci hoteli prav določena, najboljša kmetijska zemljišča. Samo tista in nobenih drugih. Sprva veliko na novo zaposlenih, govorilo se je o številki 4000, s čimer so mahali in argumentirali svoje odločitve naši politiki in birokrati, je na koncu pristalo na precej ubornem številu, približno 450 zaposlenih. In tako bo namesto poljščin tam zrasla lakirnica, za okolje najbolj obremenjujoč in onesnažujoč del proizvodnje. Kmetje naj bi v nadomestilo za izgubljena polja prve kategorije dobili nadomestna, manj kakovostna in bolj oddaljena zemljišča, ki so bila v lasti države, in stvar bo urejena. Zakaj pa tistih zemljišč že prej niso razdelili med kmete, če jim je toliko do njih?

Takšnih pritiskov tujcev na zemljišča je še več in še več jih bo, saj v državah, od koder prihajajo, na to, kar počnejo pri nas, še pomisliti ne bi mogli. Drugače je s slovenskimi kmeti, ki morajo prebroditi prave oceane birokratskih predpisov, če želijo na lastnem zemljišču postaviti nov kmetijski objekt ali krčiti zarasle površine. Takrat birokrati dobijo krila in njihove zahteve poletijo v nebo.

Komu mar!

Nihče tudi ni preštel različnih sort poljščin in zelenjave ter pasem živali, ki so si jih prisvojili naši bližnji in daljni sosedje z dolgoročno zastavljeno kmetijsko politiko in zavedanjem, kolikšna je njihova vrednost. Tujci so se sprehajali po naši deželi in odbirali najlepše in posebne primerke naše flore ter iz njih ustvarjali dandanes cenjene sorte okrasnih cvetlic. In jih znajo tudi primerno tržiti. Po podeželskih zakotjih so obiskovali stare ženice in od njih odnašali naše stare, vremenskim vplivom in škodljivcem dobro kljubujoče sorte fižola, krompirja, repe, solat in drugih zelenjadnic, in sedaj jih pod drugimi imeni najdemo v tujih katalogih in semenskih bankah. Na enak način smo izgubili tudi nekaj pasem domačih živali, čeprav bi lahko pripadale nam. Vendar ni to nikogar motilo, še manj zanimalo.Lažje je nič misliti, se priklanjati tujim trgovcem in spodbujati prodajo njihovega blaga, pa naj bo kakršnokoli že. Je politikom vseeno, kakšna je kakovost življenja njihovih državljanov, ali imajo tako le manj odgovornosti in dela? Najbrž oboje.

Zato namesto domačih, preizkušenih semen lahko kupujemo tuja, za katera veljajo enaka merila kakor za pralne praške, čistila, kremne namaze, kozmetične preparate in še vrsto drugih artiklov, katerih kakovost precej zaostaja za kakovostjo tistih, ki so namenjeni zahodnoevropskemu trgu.

Demenca in pantakan

Premalo se zavedamo preproste resnice, da smo to, kar jemo. Dobesedno, saj hrana ni nekaj, kar bi samo potovalo skozi nas, temveč skrbi za vsako celico našega telesa, jo hrani, varuje in zagotavlja, da deluje, kakor je treba. Vsaka motnja pomeni napačno delovanje vsega organizma in se lahko pokaže takoj, šele po desetletju ali še pozneje. V ZDA in Angliji že nekaj časa potekajo raziskave, ki povezujejo nastanek demence in alzheimerjeve bolezni z uporabo tudi pri nas v nekem obdobju zelo priljubljenega čudežnega praška DDT, bolj znanega kot pantakan. Čeprav je bilo njegovo škodljivo delovanje dokazano, ga še dandanes uporabljajo v manj razvitih predelih afriške celine za zatiranje komarjev. Če pomislimo, koliko je še takšnih in podobnih preparatov, ki jim niti imena ne znamo izgovoriti, kaj šele prepoznati njihove kemične formule, če upoštevamo ohlapnost predpisov za njihovo prepoved ali vsaj omejeno uporabo, če pomislimo na količine denarja, ki ga njihovi proizvajalci in trgovci namenjajo v reklamne namene in prodajo, nas lahko postane pošteno strah.

Zeleni upor

Ni važno, ali kmetujemo ali obdelujemo samo nekaj zelenjavnih gredic obhišnega vrta. Pošteno bi nas moralo skrbeti. Vse po vrsti in vsakega posebej, kajti naš obstoj je odvisen od zdravega okolja in dela v njem. Ne dopustimo, da nas hranijo z zelenjavo, pridelano na drugem koncu sveta, da nam prodajajo semena nedoločljivega izvora, obdelana po neznanih postopkih z neznanimi sredstvi, da našo zemljo in zrak s svojimi izdelki zastrupljajo multinacionalke in da je »naše« vsak dan manj.

Šteje vsaka ped zemlje, vsak lonček prsti, vsako zdravo seme, vsaka rastlina, ki vzklije iz njega, vsak živalski mladič in vsak dobro misleč človek, ki zna prisluhniti naravi in vsem živim bitjem v njej. Prišla je pomlad, kot naročena za začetek. Ne oklevajte, temveč si svoj mali svet ustvarite sami, s svojimi rokami. Več nas bo, lažje bomo kljubovali neumnosti in nevednosti, kajti narava je najboljša učiteljica, ki nam daje moč, nas uči potrpežljivosti in zvestobe.

Radi se predstavljamo, da imamo zeleno turistično deželo, zeleno prestolnico, Zelene in zeleno gverilo. Zakaj ne bi imeli še zelenega upora? Sejmo domača semena, sadimo lastne in ekološko vzgojene sadike, gojimo srečne, prosto živeče domače živali in zemljo obdelujmo po načelih, ki so do narave prijazna. Zavračajmo škodljive prakse in nanje opozarjajmo kjerkoli in kadarkolinaletimo nanje. Glasnejši ko bomo, bolj bo zaleglo. Zmagali bomo, boste videli.