Slavni trdijo, da ni lahko biti slaven!?

A če je to tako super, zakaj se toliko zvezdnikov nevarno opoteka pod mamljivim bremenom in neredko konča v breznu slave?

Ko občudujemo zvezdnike, imamo pred očmi le slavo in finančno brezskrbnost. Manj poznano pa nam je, kaj počno, ko ugasnejo žarometi. Kako se počutijo, ko potihne aplavz, se poleže adrenalinski val in ostanejo sami s seboj. Takrat so, kar je dejstvo, tudi oni čisto navadni smrtniki. Četudi si morda, sami pri sebi, tega ne priznajo. Morda so celo za odtenek na slabšem, saj s svojim načinom življenja, zvezdniškimi muhami in eskapadami ob sebi težko ohranijo tiste, ki bi jim v težkih trenutkih ponudili zavetje, ali privlačijo takšne, ki se želijo le sončiti v njihovi slavi. Zato ne preseneča, da sta osamljenost in čustvena praznina prvi na seznamu zvezdniških težav.

Nikoli potešeni

Saj poznate pregovor Kdor visoko leta, nizko pade! Ne gre le za praktično aviacijsko spoznanje, temveč za življenjsko modrost, ki nas opozarja, da vse okoli nas teži k uravnoteženosti. Če smo fizično garali, sicer potrebujemo več počitka, toliko večje pa je zato zadovoljstvu ob opravljenem delu. Če nas je kaj zelo prizadelo, potrebujemo več časa, da bolečino prebolimo, hkrati pa smo veliko bolj hvaležni za vsako najmanjšo sočutno gesto, nasmeh in tolažbo. Če smo nad čim evforično navdušeni, se v nas po končani izkušnji naseli večji občutek praznine, z njim pa želja, da bi vse skupaj čim prej ponovili. Po možnosti v še intenzivnejši obliki.

Opisani pojavi so sestavni del našega življenja in moramo se jih naučiti sprejeti. A čim večja so tovrstna nihanja, tem večja je nevarnost, da izgubimo sidrišče, ki nam pomaga skozi plime in oseke čustvovanja. Če tega nimamo, se lahko turbulentno premetavanje kaj hitro spremeni v razne vrste odvisnosti, s katerimi želimo na silo podoživljati le tiste čutne dražljaje, ki nam povzročajo ugodje in zadovoljstvo. Četudi le za kratek čas.

Psihoterapevt obvezen

Preveliki čustveni ekstremi vodijo tudi v razna stanja duševne otopelosti oziroma depresijo. Ta simptom je kar pogost pri igralcih, ki morajo svoja čustva razdajati na pladnju. Še posebej pri komikih, ki morajo biti vedno nasmejani. Najbolj svež dokaz je Robin Williams, znan po izrednem daru za vzbujanje smeha in upodabljanje ekscentričnih likov. Po dolgih letih boja s kronično depresijo se je avgusta 2014 odločil z vrvjo končati svoje življenje. To je storil pri 63 letih, kar je dokaj nenavadno, saj tem težavam po navadi podležejo ljudje v mladih ali srednjih letih. Marsikateri zvezdnik se vseh teh nevarnosti zaveda in se trudi ostati prizemljen. Neguje zvezo s partnerjem, ohranja pristne stike z družinskimi člani in pravimi prijatelji. Prosti čas, kolikor ga ima, preživlja čim bolj običajno, s sprehodi v naravo, športom ali skrbjo za kakšnega hišnega ljubljenčka. Oddaljitev od »delovnega okolja«, ki ga nečloveško izčrpava, je bistvenega pomena. Če pri tem kljub temu naleti na težave, poišče terapevtsko pomoč. Profesionalni zaupnik, ki nadomešča partnerske in prijateljske pogovore in pomaga razrešiti nastajajoče spore, je danes skorajda že obvezen. Tako kot čistilka pri čiščenju prostornega stanovanja ali gospodinjska pomočnica pri vzgoji otrok.

Pod drobnogledom javnosti

Naslednja težava, ki se pri zvezdnikih še bolj izrazi, je obsedenost z videzom. Kot da bi že sama človeška nečimrnost ne bila dovolj, so zaradi svojega dela podvrženi še strožjim merilom. Kaj, koliko in kdaj jesti ter čemu se odpovedati, so na videz majhne dileme, ki jih lahko usodno obremenijo. Ali pa jih, pri lepotnih posegih, pripeljejo v slepo ulico in jih, namesto da bi jim pomagali ohraniti lepoto in mladostni videz, blago rečeno iznakazijo. Na račun videza seveda služijo tudi zavarovalnice, saj si marsikateri od slavnih – tu najverjetneje prednjačijo športniki – zavaruje različne dele telesa. Obraz, oprsje, roke, noge in še kaj, odvisno pač od dejavnosti, ki jo opravlja.

Nikoli resnično sami

Pereča tema je tudi izguba zasebnosti, ki se ji večina navadnih smrtnikov dandanes prostovoljno odreka. Zvezdniki so tu najbolj na udaru, saj si jih lastijo prav vsi. Predvsem mediji, ki ponosno trobijo, da imajo o njih pravico vedeti prav vse, in to vsako sekundo. Pri tem so najbolj nadležni gotovo paparaci, ki grenijo življenje vsem po vrsti, tudi znanim političnim osebam. Tožbe medijev v duhu zahtevkov po prepovedi objav zasebnih fotografij so postale množična praksa, smrt princese Diane v prometni nesreči, ki se je zgodila zaradi sledenja vztrajnih fotografov, pa je verjetno dovolj očiten opomin nevarnosti tega početja.

Tudi telo ima svoje meje

In potem so tu še razne bolezni, proti katerim tudi zvezdniki kljub vsemu svojemu bogastvu – in načeloma visokemu zdravstvenemu zavarovanju – niso odporni. Najpogostejše so težave, povezane s preobremenjenostjo in stresom, ter druga resnejša obolenja sodobnega časa. Resda nimajo težav s čakalnimi vrstami in dostopom do najboljših zdravnikov, a telo ima svoje meje in tudi medicina kljub nenehnemu razvoju ni vsemogočna. Četudi za zdravljenje plačaš bajno bogastvo.

Številne oboževalce krvavo-seksi zgodovinske serije Spartak, ki je nedavno kraljevala na televizijskih zaslonih, je pretresla vest, da je v ženinem naročju po dolgotrajni zahrbtni bolezni preminil glavni igralec, Andy Whitfield, star komaj 38 let. Še bolj nepričakovano je leta 1937 preminila Jean Harlow. Dekle, ki je pri sedemnajstih pobegnilo od doma s pet let starejšim fantom, je bilo s filmom Platinasta blondinka ustoličeno kot novi seks simbol Hollywooda, a njena kariera – in življenje! – sta se končala pri 26 letih zaradi nenadne odpovedi ledvic.

Droge, lahko dostopna tolažba

Naštete težave zelo pogosto vodijo v razne odvisnosti. Statistike kažejo, da so Američani nasploh nagnjeni k (pretiranemu) uživanju zdravil, predvsem pomirjeval in protibolečinskih tablet. Zvezdniki pri tem seveda niso nikakršna izjema. Priljubljen je tudi alkohol, pa poživila in sorazmerno lahko dostopne »družabne« droge v obliki cigaret, privlačnih tabletk ali vse popularnejše kapljice.

Med zvezdniki, ki so javno priznali alkoholno odvisnost, najdemo Roberta Downeyja mlajšega, Aleca Baldwina, Johnnyja Deppa, Mela Gibsona, Michaela J. Foxa, Nicka Nolteja, Bradleyja Cooperja in celo Antohnyja Hopkinsa, pa Lindsay Lohan, Melanie Griffith, Jado Pinkett Smith in Kristin Davis, Davida Hasselhoffa, Stephena Kinga ter glasbenike Diano Ross, Billie Holiday in Eminema.

Obstajajo pa seveda še nevarnejše substance. Delitev drog na mehke in trde počasi izginja, saj je stopnja odvisnosti, ki jo povzročajo, skoraj pri vseh zelo visoka. Kar pomeni, da imajo razni opijati, kokain, heroin in druge sintetične droge bolj ali manj enako poguben učinek na delovanje človeškega organizma.

Seks za vsako ceno

Pogosta je tudi zasvojenost s seksom. Strokovno je opredeljena kot kompulzivno in visoko tvegano seksualno vedenje, ameriški terapevt dr. Patrick J. Carnes pa na vprašanje, kdaj prakticiranje spolnosti postane zasvojenost, odgovarja: »Vprašanje je podobno tistemu, koliko kozarcev je treba spiti, da postaneš alkoholik, ali kolikokrat je treba staviti, da postaneš hazarder. Ne gre le za količino, ampak vzorec. Pitje alkohola je lahko neproblematičen družabni dogodek, a postane problematično, ko postane neobvladljivo pravilo. Pri zasvojenosti s seksualnostjo je najbolj uničujoče prav dejstvo, da zalogo droge nosimo dobesedno v sebi.« Torej takrat, ko seks služi zgolj za zapolnitev notranje praznine ter način, kako znižati raven anksioznosti in potlačiti boleča čustva, neprijetne spomine in dogodke.

To, da imajo takšne probleme predvsem slavni, je po svoje jasno. Glede na to, kdo so, nimajo nobenih težav pri izbiri seksualnih partnerjev. Gruče oboževalk (in oboževalcev), ki bi storile vse za enkratno spolno izkušnjo s svojim idolom, jim pri tem nikakor niso v pomoč.

»Prostovoljno sem se odločil za zdravljenje od zasvojenosti s seksom,« je javno izjavil David Duchovny, nekoč znan zaradi serije Dosjeji X, danes pa zaradi Kaliforniciranja. Sicer pa na seznamu slavnih seksualnih zasvojencev najdemo igralce Charlieja Sheena, Colina Farrella, Michaela Douglasa (verjetno pred zakonom s Catherine Zeta Jones), Russlla Branda in Roba Lowa, pa športnika Tigerja Woodsa, pevca Erica Beneta in manekenko Amber Smith. Tudi o Lindsay Lohan njen nekdanji fant, border Riley Giles, trdi, da spada mednje, a obtožbe nekdanjih partnerjev niso najbolj objektivne.

Vrata v onostranstvo

Ko osebna stiska postane prevelika, ko ne pomagajo terapevti in posebne ustanove za odvajanje, preostane le še en izhod: samomor. Glede na statistiko prezgodnjih smrti mladih igralcev se zdi, da je breme, ki jim ga na ramena že v rani mladosti naloži Hollywood, preveliko. Za dobička željne agente in producente so žal le potrošni material, in nikogar ne zanima, kdaj začnejo klecati pod bremenom slave. Kaj šele, da bi jim pri tem pomagali.

Dejstvo je, da so – vsaj tisti, ki so v onostranstvo odšli na vrhuncu slave – deležni večne slave in da nikoli ne bomo izvedeli, ali so bile napovedi njihove blesteče kariere na podlagi mladostnega pečata upravičene ali ne. To velja tako za 24-letnega Jamesa Deana, najbolj znanega tragično in prehitro preminulega hollywoodskega ljubljenca, kot za tihega Riverja Phoenixa, »vzornika « vsem tistim, ki so se življenje odločili vzeti bolj načrtovano.

Njegov smrtonosni koktajl drog v slavnem losangeleškem klubu Viper pri rosnih 23 letih še vedno ostaja najočitnejši primerek predoziranja, saj so poznejše podobne smrti njegovih kolegov običajno ovite v celofan odpovedi vitalnih organov, najpogosteje srčnega zastoja, ali pa usodnih posledic samovoljnega mešanja predpisanih zdravil. Resnici na ljubo je to približno tako, kot če bi za vzrok prometne nesreče razglasili »zapeljal s ceste« ali »trčenje«. Verjetno se strinjamo, da je to brezpredmetno skop opis neposrednega dogodka, ki ne razkriva dejanskega vzroka. In da je pomembno, zaradi česa je voznik zapeljal s ceste in ali je to storil namerno. Je on trčil v kaj (ali koga) ali je kdo drug trčil vanj?

Slava, zapisana v večnost

Seznam igralcev, ki so v tem tisočletju prezgodaj končali življenjsko pot zaradi predoziranja, je kar obsežen. Pri petindvajsetih je tako umrl Brad Renfro, eden najobetavnejših igralcev generacije osemdesetih. Pri enaintridesetih Cory Monteith, zvezdnik glasbene TV-serije Glee, pri triintridesetih debelušno dobrodušni Chris Farley in pri osemintridesetih Corey Haim. Med najbolj svežimi takšnimi tragedijami se je znašel tudi sicer ne več rosno mlad Philip Seymour Hoffman, ki kljub dopolnjenim 46 letom ni v celoti izkoristil svojega igralskega potenciala, isto leto pa je zaradi zaužitja smrtonosne doze heroina umrla še Peaches Geldof, hči slavnega organizatorja humanitarnih koncertov, Boba Geldofa.

Smrt 32-letne Brittany Murphy naj bi bila posledica srčnega zastoja zaradi pljučnice, a analiza krvi je potrdila prisotnost drog. Podobno ostaja v tančico skrivnosti zavita smrt 28-letnega Heatha Ledgerja, avstralskega ljubljenca občinstva in kritikov, ki naj bi nehote zaužil usodno kombinacijo protibolečinskih in uspavalnih tablet. V to kategorijo pogojno spadata še dva Michaela. Divji George Michael z velikimi seksualnimi apetiti uradno zaradi srčnega zastoja, pedofilije osumljeni Michael Jackson pa – ob domnevni pomoči osebnega zdravnika – zaradi dihalnega zastoja.

Seveda pa so v podobno sumljivih okoliščinah s tega sveta odšle že igralke iz zlate dobe Hollywooda. Slavna Marilyn Monroe pri šestintridesetih zaradi prevelikega odmerka pomirjeval, tako kot pri sedeminštiridesetih tudi Judy Garland.

Nesrečni klub 27

Predoziranje je najpogostejši vzrok smrti tudi pri glasbenikih, pri čemer je zanje očitno usodna številka sedemindvajset. Psihologi razlagajo, zakaj so leta tik pred dopolnjenim tridesetim prelomna. To je obdobje, ko se življenjski cikel telesa počasi prevrača v drugo polovico. To je čas, ko zavest terja odgovore na osnovna bivanjska vprašanja. Ko človek začuti potrebo, da pregleda in ovrednoti do zdaj ustvarjeno ter si zastavi smernice za prihodnost. To pa je za marsikoga očitno preveč.

Zanimivo je, da je v sedemindvajsetem letu starosti zaradi načrtnega zaužitja opojnih substanc ali drog umrlo presenetljivo veliko slavnih glasbenikov. Med njimi leta 1970 legendarna pevka Janis Joplin in rock kitarist Jimi Hendrix, leto pozneje slavni pevec skupine The Doors, Jim Morrison, sredi devetdesetih Kurt Cobain (ki je zaužitje smrtonosnega odmerka drog pospremil še s strelom iz pištole) ter pred šestimi leti ekstravagantna britanska pevka Amy Winehouse. Podobno pot so ubrali tudi Elvis Presley, Whitney Houston in Prince, a dosti pozneje: kralj rokenrola pri dvainštiridesetih, ena najbolje prodajanih temnopoltih pop pevk dve leti pred dopolnjenim abrahamom, izredni vokalist nizke rasti pa sedem let po njem.

Preprosto usoda

Včasih pa je za prezgodnjo smrt oboževanih igralcev kriva gola usoda. Ob Jamesu Deanu, čigar smrt v jeklenem konjičku še vedno spremljajo namigi, da je šlo za samomor, je za volanom pri štiriintridesetih umrla Jayne Mansfield, svetlolasi hollywoodski seks simbol petdesetih let prejšnjega stoletja, pri štiridesetih pa v prijateljevem porsheju postavni Paul Walker, junak uspešne serije dirkaških filmov Hitri in drzni. Ne več mlada, pa vendar prezgodaj, je zaradi izgube nadzora nad svojim avtom na gorski cesti življenje izgubila tudi uglajena lepotica in igralka Grace Kelly.

Nenavadna dvojna smrt je doletela družino Lee. Slavni mojster borilnih veščin Bruce Lee je pri dvaintridesetih preminil zaradi zapletov po zaužitju predpisanih zdravil. Njegov sin Brandon pa je umrl pri osemindvajsetih na snemanju filma Vran, saj ga je s strelom iz pištole, v kateri se je nepojasnjeno znašlo pravo strelivo, nehote ubil eden od soigralcev.

Najbolj grozovita zvezdniška smrt je bil krvavi umor komaj 26-letne (in visoko noseče!) Sharon Tate leta 1969, za najbolj nesrečno pa lahko razglasimo smrt 27-letnega igralca nove verzije Zvezdnih stez Antona Yelchina, ki je junija lani po večurni agoniji izdihnil na lastnem dvorišču, ukleščen med zid in nepojasnjeno premikajoče se luksuzno vozilo.

Nekateri ni so obupali

Hollywood nikakor ne more biti ponosen, da tako izgublja svoje varovance. Tiste seveda, ki so s tega sveta odšli po lastni volji. Kaj bi bilo treba storiti, vedo žal le tisti, ki so prezgodaj obupali, a njihovih nasvetov ne more slišati nihče. Lahko pa katerega od napotkov razodenejo vsi tisti, ki jim je uspelo prenesti ogrožajoče breme slave.

Otroški zvezdnik Macaulay Culkin, ki je bil rad »sam doma«, jo je recimo odnesel sorazmerno dobro, saj je pri šestintridesetih – kljub številnim težavam s pijačo in drogami – še živ. Lepši zgled daje njegov vrstnik, modrooki Elijah Wood, ki je kariero začel kot najstniški varovanec delfina Flipperja, danes pa ga poznamo kot junaškega Froda iz Gospodarja prstanov. Ali pa leto starejša Kirsten Dunst, ki se je pred 23 leti naučila piti kri v vampirski družbi Brada Pitta in Toma Cruisa, lani pa se je potegovala za zlati globus z nastopom v televizijski seriji Fargo. In tu je še igralstvu neskončno predani Christian Bale, za katerega je pri rosnih desetih v Spielbergovem Cesarstvu sonca skrbel John Malkovich, danes pa je cenjen karakterni igralec, ki si je za vlogo v filmu Borec nedavno prislužil oskarja.

Svetli primerki, da se breme prezgodnje ali prevelike slave da prenesti, torej obstajajo. Vprašanje je le, kaj je za to treba storiti. In kakšna je cena.

In pri nas?

Seveda smo Slovenci, tako kot pri drugih osebnih rečeh, tudi pri tem zelo zadržani, a v zadnjem času jih je kar nekaj spregovorilo o svojih težavah – na primer pevka Kataya, ki je razkrila, da jo depresija in tesnobnost napadata že od 21. leta, ter nekdanja manekenka in obetavna pevka Anja Baš, ki je pekel bulimije celo strnila v knjigi Lačna življenja – ter priznalo obiske psihoterapevta, kot je to storila Desa Muck. A kar drži kot pribito: v skladu z nacionalno tradicijo tudi znani pri nas svoje težave najpogosteje utapljajo v rujni kapljici.