Življenjski slog

Še išče pravega kavboja?

Petra Kancler, Avenija, 02.07.2017 16:00:00

Zapeljiv pogled, čutne ustnice in nagajiv nasmeh so atributi, ki jih na Barbari Žerjav, pevki priljubljene skupine Donačka, opazimo že na prvi pogled.

Delite na:
Še išče pravega kavboja?

A ob srečanju postavna temnolaska, prvi glas, stas in violinistka skupine, očara s toplino, pristnostjo in iskrenostjo, ki ne pušča dvoma, da je živahno in vedno nasmejano dekle kljub neverjetnemu uspehu – njihova uspešnica Pravi kavboj ima na Youtubu krepko čez milijon ogledov (!) – ostalo trdno na tleh. Oboževano Štajerko smo povabili na ženski klepet o moških, modi in sladkih pregrehah.

Zanimivo, a hkrati drzno se zdi, da ste začeli kot narodno-zabavni ansambel, a si narodne noše niste nikoli nadeli?

Res je. Že od samega začetka je naš cilj delati po svoje, s svojo glavo, ne bojimo se biti drugačni in posebni. Ne nazadnje kaže na to že violina v kombinaciji z narodno-zabavnim napevom. Sama spoštujem narodno nošo, vendar se v njej ne vidim. Imam svoj okus in rada sem iskrena tudi v tem pogledu. Zakaj ne bi poudarila svojih ženskih čarov, si nadela kdaj tudi kratko krilce in vratolomne petke, dokler sem mlada in si to lahko še privoščim?

Donačka se je rodila spontano, v kleti študentskih domov, danes pa je s svojo pozitivno energijo preplavila Slovenijo!

Od nekdaj smo, namesto da bi posedali po lokalih, raje igrali na inštrumente, in tako je že v srednji šoli nastal trio. Našo violinistko pa smo potem našli kar na železniški postaji! V času študija se je skupina povečala na pet članov, in takrat smo vadili kar v kleti študentskega doma.

Nadeli ste si precej nenavadno ime – kaj pravzaprav pomeni?

Naziv Donačka nosimo po štajerskem »Triglavu «, Donački gori, ki je eden zadnjih vrhov Karavank. Dviga se severovzhodno od Rogaške Slatine v občini Rogatec, kjer je tudi uradni sedež ansambla. Zanimivo je to, da ljudje res veliko sprašujejo, ker tega kraja in gore v drugih koncih Slovenije ne poznajo toliko. Mnogi mislijo, da je pač meni ime Donáčka, težave pa so tudi z izgovarjavo, saj ga domačini naglasijo na prvi a, drugi pa na o. (smeh)

Sami prihajate iz Rogaške Slatine. Predvidevam, da imate glasbo že v krvi, saj je v skupini tudi vaš brat?

Ja, tudi moj brat Marko je pri Donački in igra klarinet. Glasba je bila tudi sicer vedno pri nas doma, tudi kot obvezni sestavni del nedeljskih kosil, ko smo vrteli lokalni radio z domačo slovensko glasbo. Sicer pa sva bila oba precej navihana otroka – jaz še celo malo bolj. Najraje sva se žogala iz enega nadstropja v drugo skozi okno, kar je najbolj jezilo naše sosede.

Se pravi, da ste od nekdaj navihana punčka in od nekdaj navdušena nad modo?

Kot majhna sem se najraje igrala z medvedki in oboževala peko tort iz blata! Priznam pa, da že od nekdaj zelo rada stojim pred ogledalom, sem urejena in zgled mladini, ki jo poučujem v šoli – delam namreč kot učiteljica razrednega pouka v osnovni šoli v Rogatcu.

»Najbolj se jezim nase, ko naredim kaj drugače, kot sem si zamislila,« ste dejali nekoč.

Sem zelo kritična do sebe, nekoliko manj do drugih, moje vodilo je, da se vsega lotim delati kakovostno in dovršeno. Mislim, da je po večini to dobro, a so tudi trenutki in stvari v življenju, pri katerih ne smeš komplicirati, temveč se je treba malo prepustiti toku življenja. Tega se popolnoma zavedam, a večkrat kar ne morem iz svoje kože.

Omenili ste, da ni preprosto imeti v skupini, kot je vaša, hkrati svojega brata in partnerja? Ko ste se s slednjim zasebno razšli, so mnogi jokali, da je razpadel najlepši par na narodno-zabavnem prizorišču!

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da pogosto ni bilo preprosto usklajevati poslovnega in zasebnega življenja, družine in partnerskega odnosa. Prihajali so trenutki, ko nisem vedela, ali naj stopim na bratovo ali partnerjevo stran, sploh ker se tudi osebnostno razlikujeta. Oboje hkrati z vso močjo negovati je težko, a gotovo ne nemogoče. Pri meni se pač ni izšlo. To razumem kot znamenje, da se moram v življenju še marsikaj naučiti in postati še boljša oseba. Je pa bila dragocena šola. In ne nazadnje – na koncu mi je uspelo oba obdržati v ansamblu.

Zdi se, da ste se potem tudi na pogled precej spremenili?

Z leti sem nekajkrat spremenila barvo pa tudi dolžino las in precej več telovadim. Pa tudi stresen način življenja, služba in nastopanje v poznih nočnih urah ter kakšna osebna težava pripomorejo k temu, da nehote izgubiš kak kilogram.

Ste trenutno še samski? Kaj mora imeti moški, da vas osvoji?

Trenutno nisem vezana. Pritegnejo me preprosti, iskreni moški z jasnimi življenjskimi cilji. Iščem takšnega, ki bi me podpiral pri stvareh, ki jih počnem, in me dopolnjeval v mojem razmišljanju. Ne nujno kavboja! (smeh)

Odlično obvladate kar nekaj instrumentov. Ste spretni tudi s kuhalnico v roki?

Že od devetega leta igram violino, v šoli je moj didaktični in učni pripomoček klavir, v skupini pa sem se preizkusila tudi na bobnih. Kadar pa imam čas, rada kaj dobrega skuham, saj me kuha umiri, in zadovoljna sem, če kdo potem z užitkom poje moje dobrote.

Kako pa se sicer radi sprostite, kaj si privoščite za svojo dušo, s čim grešite?

Po napornem dnevu rada sedem za svoje bobne in si olajšam dušo. Kar je za žensko kar malo nenavadno, a če imaš v sebi nemir in ritem, prav dobro dene, da oboje preneseš na instrument. Za dušo pa najraje pojem domač pražen krompir, govedino in hren ter vinsko omako.