Permakultura katastrofe. Česa pa je strah vas?

»Vsako leto nas strašijo z nečim drugim. Ko sem bil v osnovni šoli, so nas ves čas strašili z lačnimi otroki. Nehal sem gledati televizijo, ker nisem prenesel pogleda na shirane otroke v Afriki. Sledila je naftna kriza in nori ukrepi. Krize v resnici sploh ni bilo, nafte namreč ni zmanjkalo, le države, ki izvažajo nafto, so se sprle med seboj. Zatem je prišel AIDS, pa nore krave, ptičja gripa, lani begunci. Čisto nobena katastrofa se ni zares zgodila, razen lačnih otrok. Če ne bi bilo televizije, mi sploh ne bi vedeli, da kaj od tega obstaja,« je prepričan Janez Božič, diplomirani gozdarski inženir in eden izmed pionirjev permakulture v Sloveniji, ki mu je Evropski inštitut za permakulturo iz Københavna leta 1999 podelil naslov permakulturni učitelj.

Janez Božič je, eno leto preden je dobil naslov permakulturni učitelj, diplomiral na oddelku za gospodarjenje z gozdovi in obnovljivimi gozdnimi viri na ljubljanski Biotehniški fakulteti. »Ker sem med študijem veliko delal, štiri izpite pred koncem pa se mi je zgodila še permakultura, sem študiral enajst let.« Po diplomi je enajst let delal kot naravovarstvenik na Zavodu za varstvo narave RS, pred petimi leti pa je pustil službo. »Bilo je kar nekaj prelomnih trenutkov, pričakoval sem tudi rojstvo sina, in sem si rekel, da bi bilo dobro, če bi malce popazil nanj. Zdaj se ukvarjam s posestvom in z družino.« Pravi, da je vse, kar počne v življenju, povezano s permakulturo. »To je slog življenja, ne samo pridelave hrane. Vsi imamo na voljo šestnajst ur na dan, to je valuta, s katero razpolagamo. Denar pa pride in gre.« In prav slog življenja se je v zadnjih letih močno spremenil. Ne nujno na bolje. »Ko so pred dvajsetimi leti v Slovenijo prišli prvi permakulturni učitelji, so me spraševali, kaj naj ljudem sploh povedo, saj že živijo v permakulturni državi. Skoraj vsakdo je takrat imel svoj zelenjavni vrt, na policah trgovin so bili slovenski pridelki.« Danes, z grenkobo ugotavlja Janez Božič, Slovenija ni več permakulturna dežela. »Očitno sem zelo neuspešen učitelj, haha!«

Pravite, da živite po permakulturnih načelih. Kako?

Naj začnem pri avtomobilu. Imamo samo en avto, ki je star šestnajst let. Na posestvu, ki sem ga kupil pred dvajsetimi leti, že nekaj let gradim hišo. Lani sem ob njej uredil kompostno stranišče. Tako bom našo energijo ali tok, ki teče skozi naš prebavni sistem, zadržal doma. Iz fekalij bom naredil kompost in ga čez dve leti uporabil za gnojenje dreves. Če bi ljudje poskrbeli za svoje fekalije, naš planet ne bi imel težav zaradi onesnaževanja. Če se fekalije zbirajo v zbiralnikih in potem spuščajo v reke, so zgolj energija, ki jo dodajamo v naravni sistem. Ta z njo nima kaj početi, mi pa jo pogrešamo v svojem sistemu. Naša družina deluje samooskrbno. Pridelke menjavamo s prijatelji, odkar sem kupil posestvo, pijem vodo iz izvira, ko bo hiša končana, se bomo umivali z deževnico. Ker stoji hiška ob gozdu, imamo tudi svoja drva. Samooskrba velja za vse plati življenja. Še največji izziv je, narediti si oblačila.

Ste se ga že lotili?

Še ne. Mogoče bo to moj naslednji izziv. Vsakič je nekaj drugega. Ko sem se začel ukvarjati s permakulturo, sem najprej poskusil z vrtnarjenjem. Rekel sem si, če se bom vsako leto naučil gojiti eno rastlino, se bo počasi nabralo.

Koliko jih gojite danes?

Pred desetimi leti sem jih naštel blizu šestdeset, potem sem nehal šteti.

Še vedno živite v mestu.

Jaz sem pravi urbani permakulturnik.

Kaj to pomeni?

Tudi če živiš v bloku, lahko upoštevaš osnovna načela permakulture. Če za primer vzamem samo papir: lahko ga ločujemo na odpadnega, revije lahko podarimo naprej, s časopisnim papirjem lahko podkurimo peč, lahko ga uporabimo za origami. Tudi v mestih lahko pridelujemo naravno hrano. Človek ne potrebuje zemlje, da nekaj pridela. Še pred nekaj leti je bilo čisto neverjetno, da bi kdo na balkonu gojil zelenjavo. Je pa v bloku zagotovo malce bolj zapleteno. Kompostnega stranišča si tam denimo ne morem privoščiti. Vendar lahko kompostiram.

Rekli ste mi, da permakultura ljudem omogoča, da spremembe vpeljejo povsod, kjer živijo.

Permakultura se najprej osredotoča na pet osnovnih človeških potreb. To so potreba po zraku, vodi, hrani, toploti in toplini. Ko sem se kot študent vozil iz Novega mesta v Ljubljano, sem na Dolenjskem vstopil na smrdljiv vlak, v Ljubljani pa izstopil v smrdljivo mesto. Moj prvi refleks je bil pobegniti, drugi pa ostati in se boriti. Dobro je delovati po načelu: Bodi sprememba, ki si jo želiš v okolju.

Vi še vedno živite v mestu, čeprav ste že pred dvajsetimi leti kupili zemljo na deželi.

V mestu imam pisarno in družino, sem pa veliko tukaj, vsako leto več. Pred približno štirimi leti sem začel zidati hišico. Je že skoraj končana, ne vem pa še, ali se bomo preselili že letos. Dom ima veliko funkcij in jih počasi prestavljamo sem. Hrana, denimo, se že dogaja tukaj. Že sedaj jo naberemo hitreje, kakor jo vi kupite.

Pred kratkim ste pisali o permakulturi katastrofe. Se na katastrofe sploh lahko pripravimo?

Seveda, zakaj ne. Pomembnejše je vprašanje, ali se bodo te katastrofe sploh kdaj zgodile. S katastrofami nas že ves čas sistematično strašijo. Skoraj nobena od katastrof, s katerimi so nas strašili doslej, se ni zgodila, zato so zdaj začeli govoriti o podnebnih spremembah. Ne morem verjeti, kakšno paniko zganjajo zaradi globalnega segrevanja. Veliko večji problem bi bil, če bi se ozračje začelo ohlajati. Zadnja katastrofa, ki se tudi ni zgodila, so bili begunci. Bilo je veliko panike, ogromno denarja so vrgli stran, osramotili so narod. V Novem mestu nisem srečal niti enega Sirca.

Zakaj nas ves čas strašijo?

Vprašajte politike.

Prej sva govorila o velikih katastrofah. Kaj pa majhne, kako se pripravimo na vsakdanje katastrofe?

Na obe vrsti katastrof se lahko pripravimo tako, da smo prožni. Podnebne spremembe so videti tako grozljive zato, ker je kmetijstvo strašno togo. Naša prehrana temelji na določenih vrtninah, ki jih gojimo. Lakota je odličen zgled, kaj vse neprijetnega se nam lahko zgodi, če nismo prožni. Dogajalo se je, da so ljudje ob obali začeli gojiti krompir, in potem so bili lačni, ko jebila slaba je letina. Popolnoma so pozabili, da so se pred gojenjem krompirja ukvarjali z ribištvom. Če ostaneva pri kmetijstvu, to pomeni, da se začnemo bolj ukvarjati s tem, kaj še lahko posadimo. Ni samo koruza na tem svetu. Treba je zastaviti bolj na široko. Ozko nas je usmerila industrializacija kmetijstva, ki se usmerja le v določene kulture. Pšenica ne potrebuje ravne njive. Kombajn potrebuje ravno njivo. Tako pšenico kot tudi ajdo, piro, krompir in koruzo lahko gojimo kjer koli. Več ko imamo različnih pridelkov, manj je škode, če eden od njih tisto leto ne obrodi. Mi, denimo, smo predlani pridelali 140 kg orehov, lani pa samo 140 posameznih orehov. Da nam bo šlo bolje, je treba vzpostaviti skupnosti, ki si bodo med seboj pomagale. Morali bi se bolj truditi za dobre socialne stike.

Nam bodo ti pomagali preživeti?

Za primer vzemimo razširjeno družino, ki šteje petindvajset članov. Bremena, ki padejo na enega od družinskih članov, se lahko porazdelijo. Če je človek sam, mu je zelo težko. Ljudje zaradi težav, ki jih morajo premagovati sami, lahko zbolijo, celo »na štrik« gredo.

Vsako leto manjše katastrofe povzroči že vreme, enkrat je suša, drugič preveč dežja. Se na to lahko pripravimo?

Veliko je ukrepov, ki pomagajo in so poceni, na voljo in preprosti, vendar jih ljudje ne uporabljajo. Eden takih preprostih ukrepov proti suši so zastirke. V kmetijstvu, razen jagod, sploh ne zastirajo. Še vrtičkarji tega ne počnejo. Sicer se pa na sušo v različnih okoliščinah pripravljamo različno. Na državni ravni bi bilo treba poskrbeti, da bi zadržali energijo v sistemu čim dlje. Pitne vode ne bi smeli odvajati v kanale in se je znebiti, kakor hitro se le da. Vodo je treba zadržati. Ena možnost so jezovi, ki bi morali biti manjši, kakor so zdaj. Na Savi je pri gradnji jezov varovanje narave popolnoma zatajilo. Na osebni ravni pa zadržati vodo pomeni, loviti vodo s strehe. Veliko se je nabere tudi v zbiralnikih meteorne vode ob avtocestah. Pa voda s ceste. Ljudje imajo odpor do nje, čeprav ni nič narobe z njo. Ali pa doma. Vodo, v kateri ste se okopali, lahko pozneje uporabite tudi za zalivanje. Vode je ogromno in njeno kroženje je fascinantno. Le zajeti jo moramo v naš sistem. Tistim, ki imajo možnost, pa svetujem, da si uredijo kompostno stranišče. Z njim bodo na dan prihranili vsaj petdeset litrov vode.

Ko ste pisali o permakulturi katastrof, ste ljudem zastavili vprašanje: 'Če bi bilo jutri konec sveta, kaj bi vzeli s sabo? Kokoš? Balo slame? Motiko?' Kaj je torej pravilen odgovor?

Glede na to, da se je permakultura, vsaj v svojih pionirskih časih, ukvarjala predvsem s pridelavo hrane, je pravilen odgovor nekoliko zamegljen. Vendar se permakultura spreminja, do danes se je močno spremenila. Ker vse večjo težo dobivajo socialni elementi, bi bil danes pravilen odgovor – prijatelja.