Njene pesmi in njene sanje

Njena pevska kariera se je začela leta 2006, ko je pri šestnajstih kot dijakinja Gimnazije Domžale, sicer pa doma iz Zgornjih Jarš pri Domžalah, postala zmagovalka Bitke talentov na TV Slovenija v oddaji Spet doma. Potem je šlo z Evo Černe, zdaj tudi direktorico Glasbenega centra Černe-Avbelj, sicer pa sopranistko, operno in pop pevko, ki že nekaj let blesti tudi v različnih muzikalih, samo še navzgor. V zadnjem, letošnjem muzikalu Moje pesmi, moje sanje, ki so ga tik pred poletjem premierno odigrali in odpeli v Hali Tivoli v Ljubljani, so doživeli stoječe ovacije. Eva igra nuno Mario, ki pride za varuško k zavednemu avstrijskemu stotniku in vdovcu von Trappu varovat njegovih sedem otrok.

Muzikal Moje pesmi, moje sanje, bolj znan po istoimenskem filmu, je eden najbolj priljubljenih muzikalov vseh časov. Od prve uprizoritve leta 1959 je bil prikazan že v skoraj 18 tisoč produkcijah širom sveta, letno pa si ga ogleda več kot šesto tisoč ljudi. Ta muzikal z znamenitimi napevi, kot so Climb every mountain, Edelweiss, DO, RE MI, My favourite things in druge, je v slovenskem prevodu Nejca Lisjaka ob spremljavi simfoničnega orkestra pod taktirko maestra Simona Dvoršaka izvedlo preko petdeset pevcev in igralcev. Stotnika igra Boštjan Romih, pojejo pa še: Irena Yebuah Tiran, Matjaž Stopinšek, Katja Konvalinka, Klemen Torkar, Simona Plut, Tjaša Hrovat ter mnogi drugi. In še mimogrede: Eva je tudi Veronika v muzikalu Veronika Deseniška. Veronika je bila, če ne veste, druga žena Friderika II. Celjskega. Poroka je bila nezaželena, zaradi česar je bila proti Veroniki sprožena gonja. Prišlo je do prvega zabeleženega čarovniškega procesa na Slovenskem.

Sicer pa se je Eva Černe rodila leta 1989 v Ljubljani. S staršema in starejšo sestro Ano, ki je danes profesorica glasbe na Srednji vzgojiteljski šoli v Kamniku, so živeli v Zgornjih Jaršah pri Domžalah. Sedaj sta Eva in njen partner obnovila zgornje nadstropje hiše njegove babice na Ježici v Ljubljani in sta si tam spletla prav lepo gnezdo.

Potem se vrne v mladost: »Očitno sva obe s sestro podedovali talent za glasbo po očetu Radu, ki je bil – med drugim – tudi kitarist in pevec v narodno-zabavnem ansamblu Marela. Malo pred in predvsem po mojem rojstvu so bili zelo popularni.« Sedaj njen oče v njeni glasbeni šoli poučuje kitaro. »Z ansamblom Marela so pet let gostovali po Švici, Nemčiji in Avstriji. Zato je bil oče po nekaj mesecev od doma.«

Drug drugega so zelo pogrešali. »Ko pa je končno prišel na domov, smo po cele dneve tičali skupaj, se pogovarjali, se veliko smejali, se sprehajali z domačim psom, ves čas kaj zabavnega počeli in hodili tudi v planine.«

Rada se spominja, kako so vsi skupaj delali loke in puščice in potem streljali v tarčo. Pa ribe so lovili. Najraje v Bohinjskem jezeru. A vse ribe so potem, ko so se jih nagledali v vedru vode, vrgli nazaj v jezero. Spominja se tudi, kako mrzla je bila voda v tem jezeru.

»Oče je bil sicer strog, a pravičen. S sestro nama je dal veliko življenjske radosti, naučil pa naju je tudi trdega dela, biti pošten, iskren, moralen in do sebe ter vseh drugih odgovoren.« Skoraj nikoli ju ni zares kregal. Eve tudi tedaj ne, ko je izvedel, da rabuta koruzo in jo potem peče in z užitkom poje s prijatelji.

Ker pa je kot vsak umetnik pogosto plaval nad in med oblaki, je za proračun njihove družine skrbela mama Majda, računovodkinja. Zadnja leta ureja račune in druge papirje na Glasbeni šoli Domžale. »Mama je prava dobričina, prijazna in zelo topla oseba.« Evo in njeno sestro je vedno brez besed in slabe volje leta in leta vozila na številne dejavnosti. »Bila je tudi zelo razumevajoča in popustljiva. Sedaj je takšna do svojih dveh vnukov,« nadaljuje in pove, da bo morala na njene otroke še malo počakati. »Z Nejcem sva še mlada in imava še čas,« pravi.

Eva prizna, da sta ju s sestro starša razvajala in jima v vsem, kjer sta le mogla, ustregla. Tako sta sestri kupila klavir, njej pa konja. »Še danes gre rada jahat.«

Ker se je Evino širše sorodstvo rado družilo, so na veliko praznovali vsak rojstni dan in tudi 1. maj. »Najbolj sem bila zadovoljna, če smo jedli pohanega piščanca in pražen krompir. Naš oče pa je bil znan tudi po izvrstnem golažu, ki smo ga vsi radi jedli in s kruhom pomazali krožnike.«

V osnovni šoli je bila odličnjakinja, v gimnaziji pa dobro učenka, saj je bila že globoko v glasbi, pa tudi brala je veliko in se družila s prijateljicami.

Že kot otrok je rada in lepo pela. Tako je nastopala na domala vsaki proslavi. Ob redni šoli je hodila še v glasbeno šolo in se učila violine in klavirja, pela je v otroškem pevskem zboru Domžalčki. Tam je njen pevski talent prepoznala profesorica Jožica Vidic, ki ji je zato dala priložnost, da je v solističnih vložkih zablestela.

S podporo družine je že pri dvanajstih letih vzbudila veliko pozornost na svojem prvem solističnem koncertu v KD Groblje. V istem letu je posnela tudi prvi videospot z naslovom Plamen večnosti. Leta 2003 si je pripela naziv Prvi glasek Gorenjske, leto pozneje pa je zmagala na festivalu FENS. Uspešna je bila tudi na prireditvah, kot so Melodije morja in sonca, Veseli tobogan, Kristalček in Prvi glas Gorenjske. Po zmagi na Bitki talentov se je leta 2007, rosno mlada, udeležila še EME. S pesmijo Čudeži smehljaja je zasedla drugo mesto. Pesem je pozneje postala uspešnica, ki jo na slovenskih radijskih postajah poslušamo še danes. Potem je nastopila še na Slovenski popevki, kjer ji je balada Pomlad v mestu prinesla zmago po izboru gledalcev.

Leta 2008 se je vpisala na Akademijo za glasbo, in sicer na solo petje in pred letom dni diplomirala. Tam je spoznala tudi svojega partnerja Nejca Avblja, diplomiranega violinista in pravnika. »Rada se imava, dobro nama gre in optimistično gledava v prihodnost,« pravi in nam zaupa, da tudi po diplomi svoje pevsko in glasbeno znanje vsak dan izpopolnjuje. »Pri vsaki vlogi dam vse od sebe in hočem biti zmeraj stoodstotna!«

Potem nam še pove, da ne bi nikoli postala zdomka, saj je preveč navezana na svojo domovino Slovenijo. Jezi pa jo, da Slovenci premalo spoštujemo svoj jezik. «Dokler so nas ogrožali Avstrijci in Srbi, so Slovenci veliko bolj bdeli nad svojo materinščino. Odkar smo samostojna država, pa je naš odnos do slovenščine postal preveč pišmeuhovski, brezbrižen in površen. Številni mladi celo občutijo angleščino kot večvredni globalni jezik, kar me žalosti.« je sklenila Eva Černe, ki bi rada pela kakšno glavno vlogo tudi v eni izmed naših dveh opernih hiš. Želimo ji, da se ji želja uresniči.