Na obisku pri kralju valčka ANDRÉJU RIEUJU

Odkrito priznam: prvič sem slišala za Andréja Rieuja, ko je umrl Leonard Cohen in so zavrteli posnetek njegove skladbe Hallelujah v izvedbi gromozanskega orkestra v krinolinah, ki mu je dirigiral šarmanten možakar s pronicljivim pogledom in skuštranimi lasmi. Ves londonski Wembley je bil na nogah! Med občinstvom so bili predvsem poslušalci v zrelih letih in nekaj kopij moje babice. Mnogi so se držali za roke in po licih so jim tekle solze. Za postmenopavzni svet gre verjetno za podobno doživetje, kot da bi na odru pred najstniki stal Justin Bieber ali Lady Gaga, sem si rekla takrat, ne vedoč, da bom nekoč povabljena na ekskluziven obisk – domov k samemu kralju valčka, natančneje na njegov veličastni grad!

O, miss Slovenia,« zaslišim, ko vstopam čez prag starodavnega dvorca na obrobju Maastrichta in kar ne morem verjeti svojim očem. André Rieu je za milijone oboževalcev po svetu nepreklicno kralj valčka, in za človeka, ki je uspešno ustvaril svojo pravljico, se tudi spodobi, da živi v gradu iz 16. stoletja. Ki si ga zlahka privošči, saj je popularni nizozemski violinist in dirigent svojo ljubezen do klasične glasbe pretvoril v večmilijonski posel. Idejo je dobil od svojega velika vzornika Johana Straussa. »A Strauss je imel pet orkestrov, jaz imam samo enega!« se dela skromnega. Igra največje uspešnice klasične in popularne glasbe, najraje tiste v tričetrtinskem taktu. »Kar koli gre do srca!«

Grad se mu ne bo zrušil na glavo

»To je značilen apnenec, s katerim so od nekdaj gradili v naši regiji. Je zelo mehak, a vzdržljiv, tako da se mi grad zagotovo še dolgo ne bo zrušil na glavo,« hiti razlagati Rieu, ko me popelje na kratek ogled po posestvu.

»Sem vstopa le tisti, ki ljubi umetnost,« se glasi napis v latinščini takoj nad vhodnimi vrati. Zraven je grb, ki je pripadal prvotnemu prebivalcu posestva, Charlesu de Batz-Castelmore d’Artagnanu, ki je navdihnil Dumasove tri mušketirje. »D'Artagnan je umrl v Maastrichtu leta 1673 v bitki za svojega kralja Ludvika XIV.,« razloži Rieu. »V moji kuhinji je imel zadnji zajtrk. Le glejte, kakšna vprašanja boste postavljali, da tudi vaša kava ne bo zadnja,« pomežikne.

Nenehno v elementu

Ko v elegantnem belem suknjiču in modri srajci stopa pred menoj, se zdi preveč dostopen, preveč sproščen, preveč hudomušen za »kralja«. Četudi ne skopari z domislicami in kar razmetava s šarmom, je nenehno prižgan, opazno je, da vseskozi nastopa.

»Rad imam živali,« pripoveduje, ko stopamo čez glavno dvorišče do tropskega rastlinjaka. »Kot otrok sem imel psa, papagaja, goloba, ribe, kuščarje, salamandre, žabe in celo kačo. V tem času, odkar z ženo živiva na dvorcu, sva imela tudi kokoši in morske prašičke, zdaj imamo ribnik, dva psa in metulje v rastlinjaku,« našteva, ko se ustavimo pred napol dograjenim križnim hodnikom, ki bi se mirno lahko primerjal s tistim v minoritskem samostanu v Piranu. »Kot majhen otrok sem si želel postati duhovnik, da bi lahko živel v cerkvi ali velikem samostanu. Potem sem ugotovil, da se duhovniki ne smejo poročiti, pa sem si hitro premislil,« je duhovit.

Vse v velikem slogu

Za ljubitelje klasike je Rieu preveč ekscentričen in preveč spektakularen. Vodi orkester, ki nastopa v kostumih, njegove nastope spremljajo ognjemeti, umeten sneg in baloni. Na oder večkrat postavi tudi repliko dvorca Schönbrunn, s fontano, drsališčem in plesno dvorano vred. Rad bi bil prvi glasbenik, ki bo nastopil na severnem tečaju in Luni. Večkrat mu očitajo, da izvaja klasično glasbo za ljudi, ki je zares ne poznajo. Rieu temu pravi snobizem. »Ko je Mozart skladal svoje uspešnice, so jih ljudje žvižgali na ulici! Toda elite so ugrabile klasično glasbo, postala je ekskluzivnost za izbran krog poslušalcev v majhnih dvoranah. Jaz skušam to spremeniti, glasbo skušam vrniti ljudem.«

Rad ima vse pod nadzorom

Kakor zna biti prijazen in duhovit, tako lahko v trenutku spremeni razpoloženje, ko mu kaj ni prav. Z monitorjem v rokah usmerja asistenta, da postavi žaromet tako, kot mora biti. »Izvoli, začni,« zamahne z roko, kot da sem članica v njegovem orkestru in je končno prišel trenutek, da udarim na triangel. Sam igra več instrumentov. Poleg violine še klavir, a ne preveč dobro. »Če igram, rad improviziram, iščem nove melodije. Pred leti sem igral tudi klaviature, a zdaj sem najbolj vesel, če igram violino.« Stražar čuva njegovo stradivarko

Njegova violina stradivari, na katero igra na koncertih, je stala milijon evrov in ima svojega stražarja. »To je zelo posebna violina, iskal sem jo več let. Stradivari jo je izdelal leta 1667. To je bila šele njegova druga violina, bil je zelo mlad in sveže poročen. Mislim, da se čuti, da je bil zaljubljen, ko je izdelal ta instrument.«

Čeprav je bil njegov oče dirigent v simfoničnem orkestru, Rieujeva glasbena pot ni bila preprosta. Oče je bil namreč zelo strog, pri hiši je bilo šest otrok in vsak se je moral učiti po več klasičnih instrumentov, medtem ko je najbolj kul mladina nažigala kitaro.

»Prav na grad, kjer danes živim, sem kot otrok hodil na ure klavirja. Kako sem jih sovražil! To je bil temačen, neprijeten kraj, učiteljica pa navadna prasica! « Ne morem verjeti: resnično je uporabil ta izraz za opis svoje prve učiteljice klavirja!

Zaljubljen v svojo učiteljico violine

Predvidevam, da so bile druge gospodične, ki so ga učile glasbe, precej bolj mične. »Oh, ja,« takoj prizna. »Učiteljica violine je bila visokorasla svetlolaska, imela je osemnajst let in jaz pet. Zaljubil sem se do ušes!«

V najstniških letih sta bili le dve pomembni stvari v njegovem življenju: učiti se in vaditi. »Ne spomnim se, da bi počel kaj drugega. Za Beatlese in Stonese sem slišal precej pozneje kot moji vrstniki. Moj svet so bili Bach, Mozart, Stravinski in Orff. Kratko malo nisem poznal nič boljšega. Na hodniku pred kopalnico je bil gramofon s 'ploščo meseca', kot smo ji rekli. Dolgo časa je to bila Orffova Carmina Burana. Pred kopanjem smo jo navili tako naglas, da smo slišali melodijo tudi, ko smo bili z glavo pod vodo.«

Ko zaigrajo čustva

Želja, da bi nastopal pred množičnim občinstvom, se je v njem porodila, ko je opazoval ljudi na koncertih svojega očeta. »Ko je orkester zaigral valček, se je v dvorani nekaj premaknilo, ljudje so se začeli zibati sem in tja, videl si nasmešek na njihovem obrazu. Od takrat sem prepričan, da lahko glasbo igraš še bolj čustveno, še z večjim občutkom. Ko sem tudi sam postal violinist v simfoničnem orkestru, sem bil večkrat nezadovoljen. Orkester je igral najlepšo glasbo, v dvorani je sedelo občinstvo in pozorno poslušalo. A med njima nisi začutil nikakršne čustvene izmenjave. Na koncertih klasične glasbe ljudje lahko izrazijo svoja čustva zgolj na koncu, z močjo aplavza. To mi je šlo vse bolj na živce, in po dvanajstih letih v orkestru sem se odločil, da grem. Varno mesečno plačo sem obesil na klin in postal svobodnjak, ki je želel izvajati glasbo tako, kot si želi sam.«

Skoraj je pekel pice

Leta 1978 je postal član majhnega, 12-članskega orkestra, s katerim je nastopal po restavracijah, porokah in obletnicah, kjer koli je bilo pač mogoče. »Večinoma nas sploh niso poslušali. Z ženo, ki je takrat študirala jezike in bila tudi naveličana vseh teh nastopov, sva celo razmišljala, da bi odprla picerijo. Moja zamisel je bila, da bi najdražja pica nosila ime Paganina, in če bi jo kdo naročil, bi prišel iz kuhinje in zaigral na violino.«

Žena Marjorie je od nekdaj njegova največja podpornica in – vsaj neuradno – tudi menedžerka. Od vsega začetka je organizirala moževe koncerte, tudi tiste najmanjše, po lokalih in restavracijah v Maastrichtu. Danes ne želi več nastopati v javnosti, kakršne koli novejše fotografije para preprosto ne obstajajo, in tudi med mojim obiskom je ni bilo na spregled.

Ženska njegovega življenja

Z možem sta se spoznala že v mladih letih, ko je Rieu imel 11 in ona 13 let. Že takrat je vedel, da je to ženska njegovega življenja. Marjorie ga je tudi finančno podprla, ko je ustanovil svoj orkester. Navsezadnje izvem, da tudi ni naključje, da danes živita na d'Artagnanovem gradu. »Vedno sva se sprehajala tod mimo in sanjarila, da bi bil to nekoč najin dom. Žena je takrat napol za šalo, napol za res rekla, da moram potem hitro začeti prodajati plošče, če si hočeva privoščiti grad. In sem jih res!« Zanimivo: Marjorie je tudi edina Rieujeva dosedanja zveza s Slovenijo, kot izvem od samega maestra. Njena dobra prijateljica, s katero sta se spoznali že med študijem, je Slovenka. Nekoč je v neki koči nad Kranjem tudi dočakala novo leto.

Med zvezde ga je izstrelil – nogomet

Leta 1987 je Rieu svojo zasedbo preimenoval v Orkester Johanna Straussa, svojega velikega vzornika. »Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko so se uresničile moje sanje. Pisalo se je leto 1994. Hecno, na hitro je podobno letnici mojega rojstva – 1949. A kot se za samosvojega Rieuja spodobi, mu veliki met ni uspel na odru imenitne koncertne dvorane, temveč na nogometnem stadionu. Kratko malo je zakupil minuto programskega časa in med odločilno tekmo Ajaxa z Bayernom v finalu Lige prvakov odigral odlomek Šostakovičevega valčka, in to prav med odmorom, ko je Ajax prevzel vodstvo. Naslednji teden smo prodali več kot 200.000 zgoščenk, « se spominja Rieu. »Kdo ve, kako bi bilo, če bi Ajax izgubil!«

Oče velike družine

Maastricht ima približno 123 tisoč prebivalcev. Na zemljevid sveta je mesto prišlo leta 1992 s podpisom pogodbe, s katero je bila uradno ustanovljenaEvropska unija. Danes je Maastricht vse bolj znan kot kraj Andréja Rieuja. Tu lahko kupiš kravato, nogavice, zrezek – vse z imenom velikega mojstra. Rieu vsako leto prijaznost vrne s koncertom na glavnem trgu. »To je za vse domačine dogodek leta, ljudje pa pridejo k nam z vseh koncev sveta.« Kadar ne koncertira, snema v lastnem studiu. Njegov orkester je vsaj tako pisan kot Evropska unija. V njem so predstavniki desetih narodov. Uradni jezik je nizozemščina. »Oziroma naše lokalno narečje. Vsi ga že dobro razumejo. Z nekaterimi člani sodelujem že dvajset let. Kot velika družina smo!«

Rad ima vse pod nadzorom

Malodane neverjetno: Rieu zaposluje skoraj 120 ljudi. Sam šef za člane svojega orkestra izbira vse in odloča o vsem: od kostumov do večerje pred koncertom. »Imamo svojega zdravnika, vrtec, avtobuse, vse urejamo znotraj družine. Sin Pierre je vodja produkcije. Sami tudi snemamo plošče in koncerte. Všeč mi je, če imam vse niti v svojih rokah, kajti če imam stvari pod nadzorom, stvari tečejo gladko.«

»Vse, kar vidite, je plod mojstrovih idej,« mi zagotovi tudi Goša, Poljakinja, ki skrbi za kostume na turnejah. Veliko je pastelnih barv, pa tudi modre, to je njegova najljubša barva. Vsi kostumi, ki jih sešijejo Rieujeve šivilje, obstajajo v štirih različicah, prav tako scenografija. Medtem ko en set uporabijo za nastope v Evropi, drugi že potuje do Avstralije ali v Južno Ameriko. »Edinole tako lahko zagotovimo, da na lokacije vse prispe pravočasno, ker imamo tako nor tempo.«

Če ne glasbenik, pa arhitekt

»Če ne bi bil glasbenik, bi bil arhitekt. Graditi, to je lep občutek! Tako gledam tudi na glasbo: vzameš en element, dodaš drugega, in že je pred tabo nova stvaritev,« je velikopotezen.

Razen če ni vsega preveč. Prav v salonu, kjer imava intervju, je Rieu pred nekaj leti še sedel z bančniki. Za svojo turnejo je dal zgraditi kar tri replike dvorca Schönbrunn, za kar se je zadolžil za 34 milijonov evrov. »A vedno je treba videti tudi pozitivno stran. Zaradi megalomanskega dvorca na odru smo dobili toliko publicitete, da smo naslednje leto v hipu razprodali turnejo in pokrili vse terjatve.« André Rieu kar kipi od pozitivne energije. Zdi se, da se pri njem vse dogaja v tričetrtinskem taktu, lahkotno, igrivo. »Saj to tudi je čar valčka. Preprosto te ne pusti ravnodušnega. Hočeš nočeš ti na obraz prikliče nasmešek. Tudi Johann Strauss je v prvi meri zabavnež, ki je iz preprostega valčka naredil senzacijo. »Veste, danes valček nima mesta, ki bi si ga zaslužil. Še vedno velja za 'šlager' klasične glasbe. Poznate Voyager, ki potuje proti Nezemljanom? Na njej so podatki o nas, o meni, o vas. Na njej je tudi plošča z glasbenimi posnetki. In veste, kaj so izbrali od klasike? Bacha! To je velika napaka. Morali bi izbrati Na lepi modri Donavi.«

Ne mara igrati za izbrance

Kot rečeno. Rieu je kralj valčka. A sam nerad igra kraljem in kraljicam. »Ne maram igrati za izbrance, temveč za preproste ljudi, ki so kupili vstopnico za moj koncert. Pa ne zato, ker sem pogolten. Ampak ker najraje igram za ljudi, ki so me prišli poslušat iz srca. Najboljši poslušalci so tisti, ki so stali v vrsti za vstopnico.