Lepotice zadnjega perzijskega kralja

Njegovo življenje je sanjska snov za najbolj dramatičen hollywoodski film. Njegovo bogastvo je bilo nepopisno. Njegov okus za ženske izvrsten. Mohamed Reza Pahlavi je bil zadnji perzijski kralj, šah, ki je prestol zasedel po drugi svetovni vojni, izgubil pa ga je, ko je v Iranu zmagala islamistična revolucija in je bil izgnan. Poleg razburkanega političnega dogajanja je njegovo vladavino zaznamovalo tudi viharno ljubezensko življenje. Poročen je bil trikrat, vse njegove kraljice pa so bili ikone stila, elegance in glamurja.

Favzija, kraljica upornica

Prvo ženo, egipčansko princeso Favzijo Faud, hčer egipčanskega kralja, mu je izbrala družina v upanju, da bi se orientalski kraljevi družini močneje povezali. Princeso so opisovali kot azijsko Venero in egipčansko Hedy Lamarr, v reviji Life pa so o njej zapisali, da je »s popolnim srčastim obrazom, bledo poltjo in globokimi modrimi očmi utelešenje glamurja, s slogom, ki je mešanica evropske mode in orientalske mistike«.

Njeno življenje je bilo življenje v zlati kletki. Kot kraljevo hčer so jo sicer poslali na šolanje v Švico, a je bila njena prihodnost že začrtana. Njeno otroštvo in mladost so opisovali kot idilično življenje, obdano s služabniki, ki so jo obravnavali kot dragoceno darilo. Pri njenih sedemnajstih letih se je že vedelo, da se bo poročila s perzijskim šahom, in na to ni imela veliko vpliva. Njena mati jo je dobesedno zaprla v svojo rezidenco in dekle je lahko le sanjalo o švicarski svobodi in evropski modi, ki jo je tedaj spoznala. S šahom, tedaj še prestolonaslednikom, sta se poročila leta 1939 v Kairu. Naslednji dan sta odpotovala v Teheran, princesa Favzija pa je s seboj odnesla 200 kovčkov oblek. Čeprav je upala, da bo kot kraljica imela malo več svobode, se je izkazalo, da je sicer dobila razkošnejše palače, a prav nič več moči v odločanju o svojem življenju. Toda ljubezen s šahom je kljub dogovorjeni poroki vzplamtela in leta 1940 se jima je rodila hčerka Šahnaz.

Dvorno življenje pa je kraljico dolgočasilo. Ko so odpustili vse njene egipčanske služabnike, se je odločila, da se bo poslej v znamenje protesta s svojimi uslužbenci sporazumevala v francoščini, saj se ni želela naučiti perzijsko. Teheran se ji je zdel v primerjavi s svetovljanskim Kairom navadna vas. Čedalje pogosteje je kartala in le stežka se je izkopala iz postelje. Večkrat je zbolela, med drugim tudi za malarijo. Leta 1945 je teheranska palača sporočila, da se je kraljica zaradi bolezni vrnila v Egipt, ker ji podnebje v Teheranu ne ustreza. Resnica je bila malce drugačna in za tedanje čase nezaslišana: egipčanska princesa Favzija je zapustila moža, perzijskega šaha, in zahtevala ločitev. V Egiptu so ji ločitev nemudoma odobrili, na iransko privolitev z zahtevo, da njena hčerka ostane v Iranu, je morala počakati še tri leta. Da bi proslavila svojo svobodo, je Favzija pri pariški modistki Suzanne Talbot naročila sto klobukov. Kmalu je postala egipčanska modna ikona, ki je blestela na evropskem aristokratskem parketu. Nekaj mesecev pozneje se je poročila z egipčanskim diplomatom. Ko je Egipt postal republika, je še drugič izgubila krono – odvzeli so ji naziv princese. A vseeno je z možem in dvema otrokoma srečno živela v Aleksandriji do svoje smrti leta 2013. V Teheran se ni nikoli vrnila, svojo hčer pa je videla le enkrat.

Soraja, lepotica z žalostnimi očmi

Otroci so bili tudi osrednja zgodba drugega zakona šaha Pahlavija. Ko se je šah ločil, je kraljica mati poslala svojo hčer Šams, šahovo sestro dvojčico, naj poišče novo ženo za brata. Šams je odpotovala v London in se sestala z nekaj kandidatkami, nato pa je pri bratrancu srečala Sorajo Esfandiari Bakhtiari. Materi je napisala pismo: »Potem ko sem videla Sorajo, mi ni treba več srečevati drugih deklet. Ona je prava: lepa in izobražena. Rojena kraljica je.« Poklicali so jo v Teheran, na poti pa se je Soraja ustavila še v Parizu, da bi si nakupila najnovejše kreacije visoke mode.

Soraja je bila tako kot prva šahova žena razgledana svetovljanka. Sicer se je rodila v iranskem Isfahanu v ugledni družini, a njena mama je bila Nemka, zato jo je oče že kot dojenčico poslal v Nemčijo k starim staršem. Raja, kot so jo klicali domači, je z dedom hodila na dolge sprehode, čisto nov svet pa se ji je odprl v Berlinu, kjer je spoznala gledališče. Igrala je celo v otroški predstavi Trnuljčica, in to prav princeso, ki jo s poljubom prebudi princ.

Po desetih letih Evrope se je oče odločil, da se bo družina vrnila v Iran. Zgradili so si nenavadno hišo in uživali v življenju v predmestju Isfahana. Toda Sorajino mamo je spet vleklo v Evropo. Oče je dovolil, da gresta mati in hči v Švico, in tam je šla tedaj že najstniška Soraja v najboljše šole. Učila se je francosko in uglajenih manir ter se zaljubila v modo. Ko je odšla v London, da bi izpilila še svojo angleščino, jo je srečala šahova sestra.

Soraja se je vrnila v Teheran. Pri šahovi materi so organizirali večerjo, in tam je prvič srečala Pahlavija. Ko je odšla spat, je zazvonil telefon: šah je njenega očeta spraševal, ali bi mu dal hčer za ženo. Dan pozneje so uradno oznanili zaroko in osemnajstletno dekle je dobilo prstan z velikanskim diamantom, prvega od številnih kosov nakita, ki ji ga je podaril perzijski kralj. Poročila naj bi se čez nekaj mesecev, toda nevesta je zbolela. Legenda pravi, da ji je zaročenec vsak dan, ki ga je morala preživeti v postelji, na blazino postavil kos nakita. Poroka je bila končno februarja 1951. Soraja je nosila Diorjevo obleko, tkano z zlatom in s tako težko vlečko, da je šah lastnoročno odrezal osem metrov blaga, da je njegova ljubljena, oslabljena od bolezni, lažje hodila.

Zakon je bil prvih nekaj mesecev idiličen. Kraljevi par je živel v vili, ne v palači, načrtovala sta skupno prihodnost in dediča monarhije. Toda ko sta odpotovala v Rim, sta zaradi državnega udara v domovini za nekaj mesecev, dokler šahovi privrženci niso uredili zadev, postala izgnanca. Soraja se v Italiji ni dala motiti in je z veseljem razkazovala svojo ljubezen do visoke mode. Tudi njej se je zdel Teheran umazana vas, Evropa, posebno Pariz, pa jo je »navduševala s svetlobo in svobodo«. Ko je obiskala še Ameriko in spoznala Hollywood, je Irance zgrozila s fotografijo, na kateri v bikinkah smuča na vodi.

Črni oblaki so se nad par zgrnili štiri leta pozneje, pisalo se je leto 1954, ko so tudi najboljši zdravniki na svetu obupali nad tem, da bi kraljica šahu rodila naslednika. Ko je v letalski nesreči umrl še šahov brat, je perzijski kralj postal edini monarh na svetu, ki ni imel naslednika. Zakonca sta se še nekaj let trudila, a za šaha je bila odgovornost do dežele prevelika.

Na dolgem sprehodu po vrtovih kraljeve palače sta se nekaj let zatem strtih src odločila, da se ločita, saj se Soraja ni strinjala s tem, da bi se šah v želji po potomcu poročil še z drugo ženo. 25-letnica je zato raje žrtvovala svojo srečo, njeno bridko ljubezen pa je opevala celo francoska popevka z naslovom Želim jokati kot Soraja. Ostal ji je naslov princese, šah pa ji je podaril dovolj sredstev za dostojno življenje. Na valentinovo leta 1958 je Soraja zažgala svoje osebne papirje, spakirala darila in nakit ter zapustila Iran. Domovine ni videla nikoli več. Naselila se je najprej v Rimu, nato v Parizu. Šah ji je nekaj časa vsak dan telefoniral, a sta se odločila, da je bolje, da nimata več stikov.

Princeso Sorajo so nenehno lovili paparaci, ki so jo poimenovali princesa z žalostnimi očmi. S svojim glamurjem je bila zvezda vsake evropske zabave visoke družbe, najsi je bila to gala operna predstava v Parizu, zabava v Marbellu ali ples v St. Moritzu. Nekaj let je bila v zvezi z italijanskim režiserjem Francom Indovinom, a ko je ta leta 1979 umrl v letalski nesreči, se je v Parizu zatekla v osamo. Šaha ni videla nikoli več. Ko je bil njen nekdanji mož izgnan iz Irana in je v Panami zbolel za rakom, mu je napisala pretresljivo pismo, da ga še vedno ljubi in da bi ga rada videla. Ganjeni šah ji je predlagal, da bi se srečala v Egiptu, a preden je Soraja pripotovala v Kairo, je že umrl.

Princesa Soraja je umrla leta 2001 v Parizu. Vzrok njene smrti ni bil nikoli znan. Teden dni pozneje je umrl tudi njen brat. Ker ni imela dedičev, je njeno imetje, tudi dragocena zbirka nakita, postala last Nemčije. Leto dni po njeni smrti so večino stvari prodali na dražbi, katere izkupiček je bil 8,3 milijona dolarjev. Samo njeno Diorjevo poročno obleko so prodali za milijon dolarjev.

Farah, monarhinja v izgnanstvu

Šah je ob ločitvi od Soraje dejal, da se ne bo več poročil iz ljubezni, temveč le iz dolžnosti. Sprva se je namenil poročiti s princeso Mario Gabriello Savojsko, hčerjo odstavljenega italijanskega kralja Umberta II., a so mu poroko s katoličanko odsvetovali. Nato so mu svetovali, naj se poroči s Farah Diba, tudi v Parizu vzgojeno hčerjo precej obubožane teheranske aristokratske družine. Le nekaj mesecev po ločitvi je šah začel dvoriti 21-letnemu dekletu, študentki arhitekture, tokrat pod nadzorom svoje hčere iz prvega zakona, ki je uredila vse potrebno za srečanja. Njuno zaroko so oznanili na naslovnici revije Life, na kateri je bila Farah oblečena v Diorjevo obleko in tako nadaljevala tradicijo glamuroznih šahovih žena. Decembra 1959 se je Farah poročila z dvajset let starejšim šahom. Tokrat je nevesta nosila obleko Yvesa Sainta Laurenta in glamurozno diamantno tiaro. A tudi njeno kraljevo življenje ni bilo pravljica, prej tragedija. Šahu je sicer rodila štiri otroke, tudi tako želenega moškega naslednika, nato pa se je posvetila dobrodelnosti in umetnosti. V Teheranu je zbrala več sto milijonov dolarjev vredno zbirko sodobne umetnosti, njen portret je narisal tudi Andy Warhol. Bila je priljubljena kraljica in še bolj priljubljena prva dama, kadar koli sta s šahom potovala v tujino. Nad njo je bil izredno navdušen Charles de Gaulle.

Toda leta 1979 so kraljevo družino izgnali iz domovine. Zakonca sta nekaj časa po svetu iskala državo, ki bi ju sprejela skupaj z otroki. Nekaj časa sta bivala v Egiptu, v Mehiki, Maroku, na Bahamih, želela sta v ZDA, a jima niso odobrili vizuma. V tem času je šah zbolel in kraljica je bila nenehno ob njem.

Po moževi smrti Farah vsako leto obišče kairski mavzolej, posvečen perzijskemu šahu. Njeno življenje pa sta zadeli še dve tragediji. Najprej je leta 2001 v Londonu zaradi prevelikega odmerka zdravil umrla njena ljubljena hči Lejla, deset let pozneje je samomor storil še njen sin Ali. 78-letna zadnja perzijska kraljica živi med Washingtonom in Parizom. Še vedno podpira umetnost, na evropskih dvorih pa jo še zdaj vabijo na vsa pomembna praznovanja.