Jelena Lengold ne obsoja branje kiča

»Pri nas v Srbiji pa so umetniki še spoštovani, sliši se njihov glas; žal pa ne morejo preživeti …« Evropska nagrada za književnost, evropsko priznanje »Žensko pero«, »HIT Liber«, »Jefimijina vez« in »Đura Jakssich'« in še marsikaj je za svoje pisateljsko in pesniško delo prejela Jelena Lengold, ena najvidnejših sodobnih srbskih ustvarjalk.

N jena dela so prevedena v dvanajst evropskih jezikov; za zdaj je v slovenščini le z evropsko nagrado ovenčani Sejemski čarovnik. Sodeluje na mnogih pomembnih literarnih festivalih po svetu in gostuje v mnogih pisateljskih rezidencah.

Lezbijka ali samomorilka?

Zgodbe Jelene Lengold govorijo o intimnosti, ljubezni in o čudesih – tudi vsakdanjega življenja, ki je polno preobratov. Protagonisti – izjemno oblikovani liki – se soočajo z nepričakovanimi spoznanji in odkritij ter čustvenimi izzivi. Pravi, da jo bralci in novinarji pogosto sprašujejo, ali so liki avtobiografski; pri tem se navezujejo še zlasti na zgodbo, ki opisuje lezbično sceno v Sejemskem čarovniku, kar duhovito pokomentira: »Čudno, kako zelo jih zanima, ali sem lezbijka. Nikogar pa ne skrbi, ali se bom v kratkem ubila – glede na to, da imam v tej knjigi tudi dve zgodbi s samomorilskimi liki …«

V tako spontanem in zabavnem tonu je potekal pogovor med Jeleno Lengold in dr. Svetlano Slapšak v atriju založbe Goga. Obe sta Beograjčanki, pripadata pa različnima generacijama. Na vprašanje, kam so se izgubila dobra žanrska dela, saj je na trgu ogromno slabe literature oziroma kiča, je Jelena mirno dejala, da nima nič proti branju kiča: »Današnji svet je tako surov, tako naporen, da verjetno niti ne prenese težkega branja. Na drugi strani pa obstaja možnost, da bodo ljudje, ki segajo po kiču – v večini so to ženske –, prej ali slej segli tudi po kakšni dobro knjigi. In potem je kič ne bo več privlačil …«

Ljubezen – vedno jo odkrivamo na novo

Za pisanje seveda ni enega modela; Thomas Mann je na dan napisal en sam list in to besedilo izpilil do perfekcije; Emile Zola pa se s konci njegovih romanov ni strinjal, vendar ni mogel napisati drugače … Ko Jelena začne pisati, nima pojma, kaj bo nastalo, kako se bo zgodba odvijala, ker preprosto nima koncepta zgodbe. »Včasih sem kar presenečena, kam vse me zgodba, ki se odvija pod mojimi prsti, pripelje. Ko napišem, na primer, da je moški – očitno bo to osrednji lik zgodbe – pozvonil na vratih, ne vem, kdo mu bo odprl, zakaj je šel tja. Do zadnjega tudi ne vem, kako se bo ta zgodba končala … Kot da bi se vsak dan stekalo čez mene tudi življenje mojih junakov.« Baje je Čehov dejal, da je pisanje tudi umetnost krajšanja; pri brušenju besedila pa so za Jeleno Lengold še zlasti dragocene pripombe njenega moža, sicer uglednega pisca srbskih aforizmov, Aleksandra Baljaka. »Jaz lahko dolgovezim, on pa – kot pisec aforizmov – mora bistvo zajeti na kratko in precizno.«

Ljubezen je pogosta tema v njenih delih: »Očitno smo vsi narejeni tako, da nas vedno znova zanima, da jo vedno na novo odkrivamo in uživamo, da nas vedno znova očara in začara. Po njej hrepenimo in vedno se nam zdi, da smo jo prav mi odkrili … Zato sem se sama nad sabo zamislila, ko sem ugotovila, da v zadnji knjigi nimam nobene ljubezenske zgodbe!« Pravi, da je to verjetno le odmor in da se bo zagotovo k njej vrnila že v prihodnji knjigi.

Zgodbe v pesmih

K ljubezni se bo vrnila, kot se je po dolgih letih vrnila k pisanju poezije. Pravi pa, da so njene sedanje pesmi zelo drugačne od tistih, ki jih je pisala nekoč. Sedaj piše pesmi, ki zajemajo cele zgodbe, te pa včasih tudi ironično preigrava. Takšna je tudi zgodba iz njene mladosti, v kateri opisuje, kako teatralno jo je osvajal neki fant. V prostem povzetku zveni takole: »Pisal mi je, naj pridem ob devetih k vodnjaku; če pa ne morem, naj pridem ob poldne, in če tudi to ne gre, naj bom tam ob sedmih zvečer … In če me ne bo, se bo ubil. No, prišla sem že ob devetih. Hodila sva ob reki, klepetala in jedla sveže žemlje; samo enkrat sva se srečala. Ko ga sedaj včasih na daleč vidim plešastega in v ponošenem pisanem puloverju se sprašujem, kaj bi bilo, če tistega dne ne bi prišla? Kako bi mi danes pojasnil, zakaj se ni ubil …?«

Izkušnje iz sveta

Jelena je bila dolgo časa urednica kulturne redakcije na RTV Beograd. Ob zamenjavi oblasti je skupaj z veliko kolegi izgubila službo. »To, da so te vrgli ven, je bilo takrat vprašanje časti,« pravi ponosno. Nato je sodelovala pri enem od projektov norveške humanistične akademije Nansenskolen iz Lillehammerja; pozneje je dobila štipendijo na Finskem in tam preživela daljše obdobje. Tako je od blizu spoznala odnos do kulture in umetnikov. »V kapitalizmu – vsaj v takšnem, kot sem ga jaz spoznala – dobijo umetniki povprečno mesečno donacijo. To je na prvi pogled fascinantno, paradoksalno pa je, da je v teh družbah umetnost hkrati porinjena na obrobje. Pri nas v Srbiji očitno še nismo povsem v pravem kapitalizmu, saj pisatelji pri nas še vedno nekaj veljajo, njihov glas se sliši. Toda žal nimajo s čim preživeti …« Glede na »razviti svet«, kjer prodaja knjig pada, bralnost pa tudi, je Srbija še vedno dobro tržišče za knjige. »Ljudje knjige še vedno radi kupujejo in veliko berejo – morda iz nostalgije,« pravi. Jelena Lengold se preživlja izključno le s pisanjem, kljub ne prav rožnatemu položaju pa se ne pritožuje. »Lepo je ustvarjati. Poleg tega imamo tudi možnost gostovanja po svetu, kar je tudi treba spoštovati.« Gostovanje podpira evropska književna mreža Traduki, v sklopu te pa sta Jelena Lengold in njen mož Aleksander Baljak lani poleti mesec dni preživela v novomeški Gogi.