Da nama otrok ne bodo vzgajali tujci

On kmečki otrok iz majhne vasi blizu Šoštanja, ona blokovski otrok iz Velenja. Oba navdušena tabornika. »Ko smo šli nekoč s taborniki na tritedensko potovanje z avtobusom po Skandinaviji, je med nama preskočila iskrica. Najin ogenj gori še danes, trinajst let pozneje,« pove 34-letni Peter Apat, nekdanji vodja razvoja izpušnih sistemov v podjetju Akrapovič, zdaj pa gospodar turistične kmetije Apat. »Ko sva se kot par vrnila s potovanja po Skandinaviji, je Peter staršem povedal, da ima punco iz mesta in naj nikar ne pričakujeta, da bo pomagala na kmetiji,« pripoveduje Laura, po izobrazbi arhitektka, ki si je ustvarjala kariero v arhitekturnem biroju in priznanih podjetjih za notranjo opremo, danes pa je nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji.

Petrova sanjska služba pri rosnih petindvajsetih letih

Petrova največja strast, odkar pomni, so motorji. Prvega si je kupil s privarčevanim denarjem pri štirinajstih. Takoj ko je sedel na Tomosov moped, je že varčeval za močnejšega. »Vse, kar sem zaslužil, je šlo v šparovček za pravi motor. Pri šestnajstih se mi je želja uresničila.« Odločitev, da gre študirat strojništvo, je bila povezana tudi z njegovo ljubeznijo do rohnečih mašin. »Ko sem bil tik pred zaključkom študija, manjkala sta mi le še zadnji semester in diploma, sem se odločil, da za leto dni študij obesim na klin in grem po izkušnje. Na oglasni deski na fakulteti sem videl, da pri Akrapoviču iščejo študente za delo v proizvodnji. Prijavil sem se in eno šolsko leto delal pri njih.« Ko se je njegova »učna« doba začela iztekati, se je z vodjem proizvodnje dogovoril, da bo vzel temo, povezano z izpušnimi sistemi, za diplomsko nalogo. Po opravljenem zadnjem izpitu pred diplomo je pri podjetju Akrapovič še enkrat vložil prošnjo za službo. »Želel sem si delati v razvoju. Ker ravno takrat na tem oddelku niso potrebovali nikogar, so mi ponudili službo v oddelku za kakovost, na reklamacijah. Čeprav me to področje ni zanimalo, sem ponudbo sprejel. Izkazalo se je, da je bila to odlična poteza, saj sem lahko spoznal delovanje vsega podjetja.« Ko je eden od sodelavcev na oddelku za razvoj izpušnih sistemov čez tri mesece dal odpoved, so ga prestavili tja. Mesec dni pozneje je že vodil projekte, tri mesece pozneje je imel v žepu še diplomo. »Potem se je vse malce zakompliciralo. Ker sem bil štipendist premogovnika Velenje, so od mene zahtevali, da jim vrnem štipendijo. 9.000 evrov sem moral vrniti v desetihobrokih. Na srečo sva oba z Lauro imela dobro plačani službi, da sem lahko odplačal dolg.«

Želja po družini je življenje obrnila na glavo

Ko sta se Laura in Peter dodobra vpeljala v svoji službi, je od doma prišla novica, da je Petrov brat – dogovorjeno je bilo, da naj bi on prevzel kmetijo – dobil zelo dobro ponudbo za delo v podjetju Gorenje. Prihodnost kmetije je obvisela v zraku. Z Lauro, ki se je medtem zaljubila v kmečka opravila, sta sedla za mizo in se začela pogovarjati o prihodnosti. »Na list papirja sva pisala argumente za in proti. V Ljubljani sva bila na svojem, imela sva super službi, dobri plači. Doma bi bila blizu staršev, živela bi v naravi. Potem sva prišla do točke otroci. Bližala sva se tridesetim, zdelo se nama je, da je pravi čas, da si ustvariva družino. Petru sem povedala, da otrok, če se odločiva ostati v Ljubljani, raje ne bi imela. Najini službi sta naju namreč zaposlovali od jutra do večera. Od doma sva odhajala zjutraj ob pol sedmih, ob šestih, včasih me je Peter pobral v službi komaj ob sedmih zvečer. S takim delovnikom bi nama otroke vzgajali drugi.« Zmečkala sta seznam, ga vrgla v smeti in naslednji dan poklicala Petrove starše ter jim povedala, da sta se odločila za vrnitev domov. »Ko smo doma sedli za mizo in se temeljito pogovorili, smo se dogovorili, da prideva na domačijo, ko bova imela v hiši urejeno svoje stanovanje. Nazadnje je padla odločitev, da v Ljubljani ostaneva še dve leti.« Ko je Peter prišel v službo, ga je čakalo novo presenečenje. »Šef me je poklical v pisarno in mi povedal, da odhaja iz podjetja, ter mi ponudil svoje delovno mesto. Star sem bil 28 let in pravkar sem dobil ponudbo za svojo sanjsko službo. Seveda sem takoj rekel ja.« Malce s figo v žepu, saj se je dogovora s starši nameraval držati. »Ko se je izteklo obdobje dveh let, sem povedal, da odhajam. Večina sodelavcev je mislila, da sem dobil boljšo ponudbo. Ko sem povedal, da grem domov, ker bom prevzel kmetijo, je najprej nastala tišina, potem pa so kolegi vstali in mi začeli ploskati. 20. decembra leta 2013 sem zaključil zgodbo pri Akrapoviču. Še vedno imam stike s sodelavci. Z nekaterimi smo postali tudi prijatelji.«

Vrnitev domov

Zadnji dve leti v Ljubljani sta Laura in Peter dodobra izkoristila, tudi za potovanja. Eno jima je še posebej ostalo v spominu. »Na koncu sveta (World's End – predel v narodnem parku Horton Plain v Šrilanki, op. a.) je Peter pokleknil pred mano in me zaprosil za roko. Zelo me je presenetil, ker me je zasnubil ravno tam.« Laura je namreč Petru vedno govorila, da bo šla z njim na konec sveta. Ko sta prišla s potovanja, sta začela načrtovati poroko in se pogovarjati o otrocih. Po poroki sta šla še na poročno potovanje v Vietnam, Laos in Kambodžo. Ko sta se vrnila domov, sta prišla v žled. Ta je Petru in Lauri močno spremenil življenje. Narava je poskrbela – nekaj dni so bili namreč tudi brez elektrike – da sta spočela prvega sina. »Martin je star dve leti in pol, polletni dojenček Nac pa se je rodil skoraj na Martinov drugi rojstni dan.« Petra pa je delo v gozdu postavilo na hudo preizkušnjo. »Tri mesece sem bil ves čas v gozdu, kot bi me narava hotela preizkusiti, ali sem postal mestna srajca. Shujšal sem za sedem kilogramov. Mama in Laura sta rekli, da me bosta poslali k zdravniku, če bom shujšal še za eno kilo. Nisem in nisem se mogel zrediti, čeprav sem jedel kot še nikoli v življenju.« Zdaj Peter in Laura ne spadata več med mestne srajce. Vrhunsko se imamo, mi zatrdita oba. »Gostje, ki prihajajo k nam, ne morejo verjeti, da sva pustila svoji sanjski službi zato, da se preseliva na kmetijo. Tega, kar počnem sedaj, mi ne more dati nobena služba. Moja pisarna je danes sredi travnikov, z družino trikrat na dan sedimo za skupno mizo. Srečen sem, čeprav delam vsaj toliko, če ne več kakor prej. Ko ob šestih vstanem, grem najprej z atom v hlev, da nahraniva in pomolzeva krave. Ob devetih imamo skupaj zajtrk.« Laura pove, da je še na porodniški in jo za zdaj še malce »šparajo«. »Trenutno sem mama in Nadi, svoji tašči, pomagam v kuhinji. Ob enih je treba pripraviti kosilo za fante, zvečer, ko pridejo iz štale, pa še večerjo. Sicer pa si delo z Nado porazdeliva. Nisva tipični snaha in tašča. Ker se moram še veliko naučiti, mi Nada vsako stvar razloži in pokaže, kako se kaj naredi. Take goveje juhe, kakršno skuha ona, pa še vedno ne znam narediti.« Sicer pa, pravi Laura, je kmečko življenje čisto nekaj drugega kot življenje v mestu. »Je tako tipično staro življenje, kjer ni prostora za feminizacijo. Od Petra ne morem pričakovati, da bo, potem ko je ves dan delal zunaj, skuhal kosilo ali opral perilo. Saj mi pomaga, veliko bolj kot marsikje na kmetijah. Na tem področju sem se morala prilagoditi, nikoli v življenju si nisem mislila, da se bom. Pa mi ni bilo težko, uvajala sem se namreč postopoma. Bilo mi je lažje tudi zato, ker so me Petrovi starši lepo sprejeli. Veliko dobre volje je pri nas. Imam občutek, da sem ves čas na počitnicah, čeprav veliko delamo. Delamo od jutra do večera, vse vikende, večino praznikov, saj težko odklonimo goste, ki dnevno prihajajo na naš kmečki turizem.«

Turistična kmetija Apat leži na nadmorski višini 500 m, v Gaberkah, približno 4 km iz Šoštanja. Ukvarjajo se z živinorejo, obdelujejo 15 ha njiv in travnikov, njihova dopolnilna dejavnost zadnjih 23 let je turizem. Na posesti raste več kot sto različnih sadnih dreves in trta, iz katerih pripravljajo domače marmelade, kompote, sladice in žlahtno kapljico. Kmetija je znana po kulinaričnih dobrotah, ki jih pripravlja Nada Apat. Hišna specialiteta so Nadini rogljiči, polnjeni z domačo marmelado ali pa, to je njena posebnost, s sirom. Ob kmetiji stoji še ena lična hiša, v kateri so štirje apartmaji in welness s finsko in infrardečo savno ter masažno kadjo.