Zabava

V imenu boljšega jutri

M. S., Vklop, 12.08.2017 12:00:00

Danes postaja vera vse bolj v nebo vpijoča razmejitev in kakorkoli pogledamo, nobena ni prava. Vsaka žal sproža preveč sovraštva, kaj pa, če …

Delite na:
V imenu boljšega jutri

Kaj pa, če bi se zgodila (nekateri so pač mnenja, da se že dogaja) tretja svetovna vojna, vojna religij? Krščanstvo proti islamu? Vemo, da tovrstni boji že potekajo v mnogih afriških državah, pa čeprav mnogi menijo, da gre le za krinko – ni pomembna vera, pomembni so nafta, voda, diamanti … Niti malo pa niso pomembna človeška življenja. Mnogo bolj »prijazno« ta boj poteka recimo v Franciji, kjer je ogromno priseljencev muslimanske veroizpovedi in zdi se, da bodo v svoje roke kmalu prevzeli večino oblasti, zato ne preseneča, da se je v Franciji v zadnjih letih okrepila desnica, podobno pa se dogaja tudi v številnih drugih evropskih državah.

ZVERI BREZ DOMOVINE

Romaneskni prvenec v ZDA odraščajočega nigerijskega avtorja Uzodinme Iwealaja večina pozna po odlični Netflixovi filmski upodobitvi. Otroci vojaki v neimenovani afriški državi, v glavni vlogi pa vse bolj razčlovečeni Agu, ki prvoosebno pripoveduje zgodbo o tem, kako je postal vojak, morilec, včasih lovec in drugič plen, večkrat lačen kot sit in kljub svojim rosnim letom vse bolj se zavedajoč nesmisla okoli sebe. Iz strani v stran je čutiti več bridkosti in jeze, razočaranja in besa, zakaj je, kot je. Zakaj ga niso ubili ali pač pustili umreti? Zakaj se je moral dokazovati in vrstnikom dobesedno razstreljevati glave? Zakaj si je moral Komandant izbrati tudi njega, da skrbi za njegovo spolno slo? In kje je bog, o katerem je poslušal v cerkvi in se učil v šoli?

Težko si je predstavljati življenje, kot ga živijo mnogi otroci v (ne)imenovanih afriških državah, ki vsak dan trepetajo za svoje življenje, in zlahka bi mislili, da gre za avtobiografsko zgodbo. Morda je Iweala v zapisovanju dovolj »domač«, a dejstvo je, da je šlo pravzaprav za osnutek diplome iz kreativnega pisanja, ki je mlademu avtorju odprlo marsikatera vrata, mu prineslo nagrade in prepoznavnost, sam pa je vse to s pridom izkoristil in se odločil v prvi vrsti pomagati svojemu ljudstvu in državi.

PODREDITEV

Drugo plat pa obravnava novi roman Michela Houllebecqa, francoskega avtorja, ki je nemalokrat dvignil obilo prahu s svojimi izjavami in seveda tudi deli. Tudi s Podreditvijo, saj v knjigi preroško napoveduje, da bo leta 2022 v Franciji zavladala Muslimanska bratovščina, katere voditelj Ben Abbes se sprva prikazuje kot ravno prav liberalni musliman, da mu kimajo mnogi. Abbes si seveda želi drugačne Francije, drugačne Evropske unije in področja evra, pomembni nista zunanje in notranje ministrstvo, ampak ministrstvo za šolstvo. Šole in univerze so tiste, ki širijo misel in vero. In če bralec skoraj zgroženo ugotavlja, kako premišljeno in povsem mogoče je vse skupaj zastavljeno, ga seveda zaskrbi. To je treba ustaviti, si reče in udari po mizi. In prav to je tisto, kar Houllebecq izpostavlja in med vrsticami namiguje – sodobne evropske civilizacije ne bo uničil islam, ampak lasten pohlep in večno pehanje za večjim, boljšim. Večna (medsebojna) bitka za oblast in nadvlado. Muslimanska bratovščina na oblast ni prišla, ker bi ji ljudje tako radi verjeli in zaupali, temveč zato, ker niso več verjeli in zaupali tistim, ki so si zgolj podajali kljuko oblasti in se spretno obračali z vetrom ter si lastne žepe basali z denarjem. Žalostno, a resnično – Evropa je v tem hipu in bo najbrž še vsaj kakšno desetletje zrela za vzpon novih (desničarskih) diktatorjev, ki bodo svet pahnili v tretjo svetovno vojno. Kdo se bo komu podredil in zakaj?