Upam, da doma nisem zmaj!

Ena zabavnejših domačih serij v zadnjem času je vsekakor Česnovi, ki jo lahko gledamo na Planetu TV. Glavno »Česnovko« igra izvrstna Iva Babić, z Borštnikovo nagrado ovenčana igralka, ki nam je zaupala, da se na snemanjih izvrstno zabava. In da jo veseli, da je po nekaj letih bolj slabe ponudbe spet dobila priložnost za večjo vlogo na malih ekranih.

Menda se na snemanju Česnovih izvrstno zabavate, ker je scenarij res zabaven.

Zagotovo se pozna, da je bila serija pisana za španski trg. Odnosi med protagonisti so strastni, dinamični in malo nenavadni za slovensko produkcijo. V tem, seveda, igralci zelo uživamo. Lepše je igrati glasen prepir kot kuhanje mule.

Kako se počutite kot gospa Česnova? Sta si z junakinjo, ki jo igrate, kaj podobni?

Skoraj ne gre drugače, kot da sva si podobni. Od prvega srečanja z gospo Česen na kastingu pa do prve posnete sekvence je minil samo en teden, kar je premalo časa, da bi razvila čisto drugačen lik.

Kako vaša otroka komentirata odnos, ki ga imate z otroki v seriji? Ste doma bolj ali manj prijazni do otrok?

Po ogledu prvih delov nadaljevanke me je hči vprašala, zakaj tudi doma nisem tako prijazna. Upam, da mi je hotela samo zbuditi slabo vest, saj se nimam za kakega zmaja. (smeh)

Se strinjate z rekom: majhni otroci, majhni problemi; veliki otroci, veliki problemi? Zdaj imate doma dva najstnika …

Ja, počasi se srečujem z norim obdobjem, imenovanim najstništvo. Lahko rečem, da slutim velike izzive. Koliko že to traja? (smeh)

Ravno ste prišli v štirideseta, ko igralke tudi v tujini tarnajo, da zanje ni veliko vlog. Ali tudi sami čutite pomanjkanje dobrih vlog za vas?

Ja, gre za kar kompleksen problem. Zadnje čase je ogromno junakinj evropskega filma starejših od štirideset let. Pripovedujejo občečloveške zgodbe, ki se dotaknejo gledalca, ne glede na leta in spol. Hollywoodski filmi in žal tudi slovensko gledališče pa težko odstopita od klišeja mlade zapeljivke ali stare matere/čarovnice. Ne gre za to, da vlog za ženske po štiridesetem ni, temveč da ne iščemo tekstov, kjer bi bile.

Zaposleni ste v ljubljanski Drami, prej pa ste delali tudi po drugih teatrih. Bi se strinjali, da je Drama pač nekaj posebnega? Drug nivo?

Drama je edino gledališče, v katerem sem želela delati za stalno. Obkrožena sem z odličnimi sodelavci, ob katerih se lahko razvijam, ki me navdihujejo in spodbujajo. Da prijateljic, ki mi ogromno pomenijo, niti ne omenjam.

Za naslednjo sezono že pripravljate novo predstavo - Cankarjeve Hlapce v Pipanovi režiji. Kako blizu vam je Cankar?

Cankar ... Zadnjič sem v Sobotni prilogi prebrala članek Irene Štaudohar o Cankarju. Prav zaluštalo se mi ga je spoznati na novo. In kmalu je prišla priložnost. Janez Pipan znova prihaja v Dramo in jaz bom delček ogromne zasedbe drame Hlapci. Saj je leto 2018 tudi stota obletnica pisateljeve smrti. Gotovo prava prilika, da spet slišimo, kaj nam umetnik sporoča in ali sploh smo kam prišli.

Rodili ste se v Beogradu. Ste morda kdaj razmišljali, da bi se tja vrnili?

Obožujem svoje rojstno mesto in rada se vanj vračam. Z veseljem bi delala kakšno koprodukcijo s katerim izmed beograjskih gledališč, vendar se za stalno tam ne vidim več. Življenje in mama Slovenka sta me pripeljali v Slovenijo in Slovenija je do nas bila odprta in naklonjena. Da bi bila tudi do drugih, ki želijo vanjo priti, je moja velika želja …