GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

ronaldo 33 Ekipa24.si

Joj, kaj je naredil Ronaldu! To je predrznež, ki ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

vinicius Ekipa24.si

Zvezdnik Reala in Brazilije se je zlomil pred ...

Učitelj in učenec o paralelnih življenjih

Gregor Zalokar, Vklop, 28.05.2017 18:00:00

Uroš Umek in Aldo Ivančič pa tudi o pomanjkanju diverzij in malih življenjskih strasteh.

Delite na:
Učitelj in učenec o paralelnih življenjih

Umek je didžej svetovne lige s četrtstoletno kariero. Aldo je kot član Borghesie, Basta in sodelavec skupine The Stroj že štirideset let del alternative, ki je pustila pečat tudi v tujini. Ustvarja tudi glasbo za teater in film (Odgrobadogroba) in je strasten bajker. Uroš raje strastno goni kolo in meče žogo v koš. Njuna skupna točka je Klub K4, kjer je bil Aldo prvi rezident ter mentor cele generacije naših tehnomojstrov in kjer bosta po dolgih letih spet nastopila na dan mladosti. Uroš z ekskluzivnim štiriurnim setom Zeta Reticule in s podporo Gregorja Zemljiča (Random Logic), medtem ko bo Aldo nosilec programa v baru legend, z njim pa bodo prah s plošč brisali Primož Pečovnik aka P-Twin, ki je opravil pionirsko delo na elektronski sceni kot novinar in založnik, Dojaja (Consumer Recreation, Astrodisco) ter Octex (rx:tx).

Se spomnita prvega srečanja?

Umek: Jaz se ga, Aldo pa najbrž ne, saj sem bil takrat še mulc. (smeh)

AIdo: Mogoče ne ravno prvega srečanja, se pa spomnim, ko je vrtel še s cedejev pa ko je začel delati muziko. Brez lažne skromnosti, vedno sem bil fasciniran nad njim kot mojstrom minimalizma, ki je znal z le nekaj elementi ustvariti močan zvok. In toliko že poznam glasbo, da vem, kako težko je to narediti.

Umek: Zdaj spet več študiram ta pristop, vmes sem delal tudi kompleksne produkcije. Takrat pa sem bil purist, prepričan, da bom vedno ostal le v tehnu.

Aldo: Mene je navdušil njegov pristop. Ambicije drugih didžejev so bile povezane s faksom in poklicem, pri Urošu pa je bilo od prvega dneva jasno, da hoče biti didžej. In pri tem sem ga absolutno podprl.

Umek: Aldo je bil res pravi mentor. Imel si velik posluh in potrpljenje za nas mladiče, česar drugi niso imeli. Hodil sem od kluba do kluba, kjer so nas odbijali, Aldo pa nam je dal vsem priložnost nekaj narediti in pokazati.

Aldo: Pomembno je podpirati domačo sceno, mlajše ustvarjalce, saj se je dogajalo, da je komu celo uspelo zagnati klub, a se je po eni generaciji to izpelo, ker ni bilo nikogar za njimi.

Ste kdaj obžalovali, da ste tistemu mulcu dali priložnost?

Aldo: Ne. To je bila moja naloga, poslanstvo v klubu, in lepo je videti, kaj je zraslo. Vsak od njih je imel svoj glasbeni trip, jaz sem le skrbel, da uživa v tem, kar ima rad. Če človek počne, kar ima rad, prej ali slej pridejo rezultati.

Umek: Jaz sem takrat veliko plesal, česar zdaj ne počnem. Majice sem ožemal od švica in vedno sem imel s seboj rezervno. Takrat smo vsi plesali kot pravi rejverji.

Aldo: Nujno je, da zna didžej uživati v plesu. Danes preveč didžejev vrti glasbo, ki ni ne plesna ne poslušljiva. Vse civilizacije poznajo ples, to je povezovalni element, in jaz sem vedno imel plemenski odnos do plesa. Če didžej ne uživa v plesu, dela ne more opravljati dobro. Klubska glasba je zelo telesna, ne glede na to, ali gre za tehno, rock, reggae ... Če tega ne razumeš, ne moreš biti didžej.

Umek: Pomembno je, da daš to iz sebe vsaj v mladosti, ker ta »groove« premika plesišče. Zdaj sicer že dolgo ne plešem več, sem pa v K4 na plesišču pustil dušo.

Pri Aldu vas je kaj motilo?

Umek: Takrat mi je šlo na živce, ker je vrtel vse, vso elektroniko, potem pa še Nine Inch Nails, Einstürzende Neubauten idr., česar res nisem maral. Takrat smo se mladinci kar razbežali. Ampak je bilo treba slišati tudi to.

Aldo: Jaz sem eklektik, poslušam od hardcore impro scene do tehna. Vedno me je gnala naprej multižanrskost.

Umek: Pa saj takrat smo bili prej mi vsiljivci v tej darkerski sceni. Rejverji smo se jim morali zdeti smešni. Spomnim se punc s predolgimi rokavi, vsi v črnem, cela scena, ples ... Zanimiva mešanica je bila takrat.

Koliko sta sploh v stiku zadnjih 15 let?

Aldo: Jaz nimam niti Facebooka, čeprav razmišljam, da bi ga odprl. Digitalni svet mi je malo tuj, sem pa fasciniran nad njim in se mi zdi, da je virtualni svet postal prvo otipljivo onstranstvo. Vse zgodbe o religijah so pravljice, tu pa imamo paralelni svet. In mogoče prav zaradi te distance, ki jo imam, lahko to bolj občudujem. Danes lahko ustvariš celo več kot eno paralelno življenje, ki nima nobene zveze z resničnostjo.

Umek: Jaz nisem prav družaben, raje sem doma in preživim ogromno časa na spletu. Moj paralelni svet je resničnejši od resničnosti: glasbo delam na računalniku, kupujem po internetu, gledam filme in serije ... Cel svet se mi dogaja skozi prenosnik. To je zastrašujoče in super je, da imam zdaj punco, ki me je zvlekla iz brloga, da sem se začel spet več družiti. Bil sem v neki res čudni osami, kjer se je menjalo le to, ali sem vrtel muziko ali pa sem jo delal sam doma. Ne vem, ali je to življenje.

Koliko je bilo prostora za alternativo v 90. letih in koliko ga je danes?

Umek: Jaz Ljubljano ljubim in se ne bi preselil nikamor drugam, smo pa bili kmetija takrat in smo še vedno. Veliko ljudi se trudi, hoče nekaj narediti, manjka pa masa, da bi se lahko zares razvila neka kultura.

Aldo: Zato se je treba posvetiti tistim talentom, ki so tukaj.

Umek: Saj ne pravim, da jih ni. Če pomislim, kako včasih ni bilo na voljo osnovnih informacij, pa koliko dobrih ustvarjalcev je uspelo. To je pravi čudež. Hrvati tega niso imeli, pa jih je več. Srbi tudi ne.

Aldo: Saj Avstrijci tudi ne, pa je Dunaj metropola. Urbana kultura potrebuje urbano okolje in to kritično maso dosežeš le s kvantiteto. Glede na to, kakšna je Slovenija, so ljudje tu genialni. Neverjetno, kaj vse o Sloveniji izvem na avstralskih motorističnih blogih. Tu kup zanimivih ljudi počne zanimive stvari na vseh možnih področjih. Naša pozicija na stičišču germanske, romanske in slovanske kulture, ki so različni koncepti življenja, je taka, da lahko tu nastane le taka ali drugačna norija.

Umek: Moja generacija glasbenikov je precej germansko in saksonsko usmerjena, a smo bili zaznamovani tudi z jugotemperamentom, kar je zanimiva mešanica.

Aldo: Pojma nimam, kaj delajo Brena, Severina in te pevke, a tem vplivomse tu ne moreš izogniti, tudi če tega ne poslušaš. Čevapčiči, burek in vse, kar paše zraven, živi na tem prostoru. In pozitivno je imeti tako različne vplive. Vem, da danes multi-kulti ni več popularen, a vsaka pomembna civilizacija v zgodovini je bila multikulturna. Zanimive stvari se vedno dogajajo tam, kjer se srečujejo raznoliki ljudje.

Koliko je prostora za alternativo mladih zdaj? Imamo neko institucionalizirano alternativo, alter zvezde so ustvarjalci iz 80. let (Laibach, Živadinov, Vidmar), mladi pa težko pridejo do prostora zunaj skvotov.

Aldo: Bom odgovoril z vprašanjem: koliko novih angleških bendov bi zdaj napolnilo dvorano Tivoli? Križanke ja, 8000 vstopnic bi pa težko prodali.

Umek: Takrat se je nekaj dogajalo s sistemom. Tranzicija. Rodil sem se v Jugoslaviji, odrasel v Sloveniji in čutil sem, da se je nekaj dogajalo. Laibach, Borghesia, Videosex so bili kvalitetni bendi, kakršnih kasneje skoraj ni bilo več. Tisto je bil čas uporništva, biti drugačen je pomenilo nekaj drugega kot danes. Zdaj vlada popkultura, potrošništvo in ustvarjalci gledajo le še, kako bodo z glasbo zaslužili, ne kako bodo delali dobre stvari in bodo drugačni. Mi smo bili drugačni, bili smo friki, zanimivi.

Nimata pa občutka, da ste zasedli neki prostor in da ne pustite mladih zraven?

Aldo: Problem so mediji. Poglejte MMC RTVS, nacionalni digitalni medij, ki objavi recenzijo plošče enkrat na dva meseca. To ni nič. Vsi mediji, tudi Radio Študent kot nosilec alternative, premalo delajo na domači sceni. Ne poznam mladega benda, ki bi lahko sam napolnil Kino Šiška. Ne pravim, da bi morali vsako leto sproducirati tak bend, a enega na nekaj let bi morali, sicer je nekaj narobe s sistemom.

Umek: Tu bi se lahko kaj naučili od srbske turbo scene, ki si je okoli Pinka postavila infrastrukturo, spoti se vrtijo, glasbeniki nastopajo v šovih in seveda so zvezdniki. Kot praviš: le z močnimi mediji lahko na sceni nekaj narediš.

No, saj ni treba v Srbijo, našo narodnozabavno sceno pokrivajo tri televizije, pa še TVS so zavzeli.

Aldo: Zato pa Modrijani v hipu razprodajo 10.000 vstopnic. To ni problem. Da mlad alternativni bend ne more napolniti Kina Šiška, pa je.

Umek: Razlika je tudi v tem, da kjerkoli na Balkanu dajo ljudje svoj zadnji denar za zabavo, Slovenci pa nočejo plačevati vstopnine, sploh pa ne za mlade glasbenike. Vsi bi prišli na žur zastonj, pa še pijačo naj bi jim plačali. Posledično ne moreš pripeljati dobrih gostov, mladina ne more videti svojih herojev in slišati nove muzike ...

Aldo: Skratka, ni problem, da smo starci zasedli prostor, ampak da današnja scena ne zmore ustvariti nove mitologije.

Kakšen je vajin odnos do dneva mladosti?

Aldo: Jaz sem iz Pulja, osnovno šolo pa smo imeli ob cesti, ki pelje od letališča proti Brionom, in vsakič, ko je šel Tito mimo, smo bili navdušeni, ker ni bilo pouka in smo mahali z zastavicami. A nisem nostalgik. Se pa ob dnevu mladosti spomnim na subverzije, ki smo jih delali. To se mi je zdelo fajn in to pogrešam danes: subverzijo v splošnem življenju.

Umek: Jaz pa sem malo jugonostalgik in rad vidim, da imajo ljudje izgovor za žur. Zato podpiram tudi ameriške praznike, ki jih mnogi ne marajo. Slovenija je že tako zamorjena, zato naj se ljudje zabavajo, pa če je izgovor dan mladosti ali noč čarovnic.

Aldo: Se strijam, a bi raje videl, da je dan mladosti dan za subverzije kot nostalgijo.

Kakšen nasvet bi dal Aldo iz leta 1989 Aldu iz leta 2017? Je upravičil ambicije?

Aldo: Jih je, ja. Še vedno živim od nedela. (smeh)

Umek: Prava svoboda nas didžejev je ta, da razen v petek in soboto zjutraj ni alarma. To je neverjetna svoboda.

Koliko je v vaju še uporništva in delanja stvari drugače? Zeta Reticula je nišna muzika, Borghesia pa trenutno reinterpretira Kosovelove Integrale in podpira luške žerjaviste.

Aldo: Uporništvo je nekaj, kar pogrešam pri mladih. Na prejšnji plošči smo imeli skladbo Kaufen macht frei (Nakup osvobaja): »Dober delavec je dober potrošnik, ali vidiš prihodnost, nihče si je ne more privoščiti ...« Vsi smo ujeti v ta cikel in danes je največji luksuz izogniti se potrošništvu. Subverzija je preprostejša, kot se sliši. To je danes že vsak »naredi sam« projekt. Če si sam narediš obleko, pohištvo ali muziko, je to upor proti sistemu. Tega je zdaj kar nekaj, a večina se loteva takih projektov z ambicijo, da bo izdelke tudi prodajala.

Umek: V meni upornika ni več. Zeta Reticula je le ljubezen do muzike. Sploh ne vem, čemu bi se lahko upiral, če imam vse. Zeta ni finančno rentabilna, a mi je vseeno.

Aldo: Saj mogoče je pa ravno to upor. Zavestno delaš stvari, ki niso tržne. Točno veš, kaj bi lahko posnel, da bi se prodalo, a raje delaš nekaj, kar boža tvoj ego. Mogoče je to egouporništvo.

Umek: Ko sem obudil Zeto, sem razmišljal, da bi posnel dokumentarec. Naredil sem album in ga poslal založbam pod drugim imenom, niti ne kot Zeta Reticula, ker me je zanimal odziv. Dobil nisem niti enega odgovora. Potem ko sem isto glasbo izdal pri svoji založbi 1605, so me isti založniki klicali, zakaj jim tega nisem poslal.

Aldo: Škoda, da tega res niste posneli. To je totalno subverziven projekt. Genialno.

Čisti dokaz, da danes v industriji glavno vlogo ne igra glasba, ampak znamka.

Umek: Jaz sem tu ves čas v konfliktu sam s sabo, saj gradimo znamko.

Aldo: A ni žalostno, da ljudje, ki so zadolženi za iskanje talentov, ne poslušajo glasbe, ampak predvsem berejo opis znamke?

Umek: Saj obstajajo tudi založbe, ki delajo drugače, a to je kruta resničnost: če nisi lep ali ne zveniš, kot želi masa, te, zelo grdo, nihče niti ne povoha.

Kaj vama je dal Klub K4?

Umek: Meni je dal temelj vsega. Jaz sem bil, kako smešno se to sliši, nepopisan list. Ugotavljal sem, kaj sploh je ta glasba, ki me privlači, od kod prihaja, kako se dela. Tu sem imel prvo priložnost vrteti, kar sem hotel. Tu sem spoznal Vida in Uroša, z njima smo sestavili skupino Mouse Trap in začeli delati muziko. Spoznal sem Alda, Zemljiča, Jureta Havlička ... Tu sem izvedel vse: kaj sploh iskati, kaj kupiti, kaj brati v Salomonovem oglasniku. Začutil sem muziko in plesišče. Tu smo postavili tudi Astrodisco. Saj niti nisem bil veliko tukaj, a tu sem se vedno počutil najbolj domače. Za razliko od Ambasade Gavioli je bil K4 vedno inštitucija, kjer so bili ljudje drugačni, to ni bil stroj za služenje denarja, tukaj se je ustvarjalo, tu je bila duša ...

Aldo: ... radovednost za novo glasbo. Ta klub je bil del mojega življenjskega sloga, dal mi je možnost, da sem se izrazil, priložnost in privilegij, da sem se ves čas ukvarjal s tem, kar imam najraje. Glasbo.