Strupen ugriz žalosti

Januarja 1977 so Pink Floyd izdali album Animals. Britanski četverec je iz underground atrakcije že prerastel v globalni fenomen, The Dark Side of the Moon (1973) in Wish You Were Here (1975) sta bili osredotočeni plošči, kjer so avantgardni pristop arhitekturno zgradili v hi-fi izkušnjo, naslonjeno na besedila o krizi srednjih let, strahu pred smrtjo in poslovni mašineriji, del katere so kot multimilijonarji hočeš nočeš postali.

Tako glasba kot lirika sta oviti v tipično angleško otožnost; ni čudno, da se še danes prodajajo v tisoče izvodih. Britanijo je leta 1976 pretresala socialna kriza, ki je na glasbeno sceno »izvrgla« punk. Album Animals, z ikonografsko naslovnico med kovinskimi oblaki lebdeče svinje nad londonsko elektrarno Battersea Power Station, je ohlapno slonel na Orwellovi Živalski farmi. Ljudstvo je strnil v tri dolge skladbe Dogs (Psi), Pigs (Svinje) in Sheep (Ovce). Agresivni psi so povzpetniki v belih ovratnikih, nezavedni, da jih na povodcih držijo prasci iz Pigs (Three Different Ones), katerih uvertura je zlovešče mehansko oglašanje »Oink! Oink!«. Ovce se ne menijo za nevarnost in se brezskrbno pasejo. Kritiki so koncept dojeli kot odgovor na punk gibanje, a Waters ni potreboval Johnnyja Rottena, da mu govori o odtujenosti. Le-ta je bila njegova domena.

Kombinacija štirih talentov

Album je zadnja plošča, kjer so aktivno sodelovali vsi štirje člani. The Wall (1979) je izrazito Watersov projekt; do zadnje »skupne« plošče The Final Cut (1983) je odpustil klaviaturista Ricka Wrighta in se še sam poslovil, prepričan, da se s tem končuje bendovska (z)godba. Ostali trije – Wright se je vrnil – so šli na sodišče, da bi lahko sami posneli dve plošči, in odšli na dve megauspešni turneji, medtem ko je njegova kariera dolgo komercialno šepala.

Solističnim albumom je manjkal tipični »floydovski« zvok, tako kot sta skupini po njegovem odhodu manjkali konceptualnost in lirična artikuliranost. Pri Watersu so kitaro igrali mojstri, kot sta Eric Clapton (The Pros and Cons of Hitch Hiking, 1984) in Jeff Beck (Amused to Death, 1992), a nobeden ni imel svilnato-hladnoemocionalnega dotika Davida Gilmourja. Pri Floydih je pač šlo za kombinacijo štirih talentov, ki so v seštevku dali več kot le vsoto.

Prava stvar

Watersov album Is This the Life We Really Want? je junija izšel po 25-letnem diskografskem premoru in zapolnil vrzel – podobno kot predlanskoletni The Endless River, instrumentalni nabor nedokončanih idej Gilmourja in bobnarja Nicka Masona. Album je nabor dvojega: glasba se naslanja na Floyde iz obdobja 1975–1977, lirično pa črpa pri virih, kot sta Animals in poznejši Amused to Death. Nova spremljevalna zasedba je najboljši približek »pravi stvari«, odkar je na svojem, zlasti Jonathan Wilson ritme drži enako mehko kot nekdaj Nick Mason. K temu pripomore še produkcija Nigela Godricha (Radiohead, Air, Beck), ki igra tudi klaviature in zahteva, da v 50 odstotkih obvelja njegova, kar je pomenilo »kleščenje« Watersovih demo posnetkov na račun kitarskih solaž (teh praktično ni).

»Sonična« paleta je izposojena iz kanona bivše zasedbe, vključno z monologi v ozadju, utripom srca in mehkimi pasažami na sintetizatorjih, Smell the Roses zveni kot »brat« Have a Cigar, Watersov postarani vokal (nikoli tako božajoč kot Gilmourjev) pa je še vedno inštrument gledališkega dramatika. Besedila segajo od ljubezenske poezije do grozot vojne in političnih bodic proti Donaldu Trumpu (v Picture That ga označi za »predsednika brez možganov«). Ravno Trump je bil najodmevnejši akter lanskih nastopov v Mehiki in na Coachelli; na scenografiji, navdihnjeni z naslovnico Animals (tovarna, dimniki, napihljiva svinja), se je med Pigs pojavil upodobljen kot pocestnica, z ličili, kot fašistični diktator in svinja s človeško glavo.

Letošnja razprodana turneja Us & Them po ZDA napada ni omilila; Waters, čeprav milijonar, ostaja socialist in neomajen pacifist, ki izkoristi vsako priložnost za kritiziranje oblasti, kapitalizma, Trumpa, Izraela, Severne Koreje, avtokratskih režimov in globalne ekonomije. Nekatere stvari se ne spreminjajo. Oboževalci Pink Floyd iz obdobja sedemdesetih bodo po večkratnem poslušanju albuma navdušeni.