Stara radijska mačka

Radijska mačka smo ujeli v tednu, ko sta radijska jutra barvala z Živookami, resničnostno-nadarjenostnim trajnostnim šovom brez glutena, ob katerem sta stresla gnev na Despacito oziroma Despakto, kot mu pravita sama, in se mimogrede poklonila še Dominiku Kozariču.

Krstila sta se za Laboda iz Zavoda. Laboda?

Andrej Karoli: Kdo je sploh to prodal?

Miha Šalehar: Jaz. Ker se rima.

Andrej Karoli: Pred leti sva, ker imava rojstna dneva blizu, dobila dva kristalna labodka.

In kje sta pristala?

AK: Moj v vitrini.

MŠ: Jaz pa ga imam na prtičku na televiziji.

AK: Kakšen TV pa imaš, da gre prtiček gor?! Prtiček še kupim, da lahko labod gor sedi, pa ne.

MŠ: Medtem ko sem lagal, sem se spomnil, da ni več takih tevejev. Sploh ga nimam.

AK: Jaz pa rad pogledam televizijo. Počakam, da se konča sezona serije, in jo požrem v šusu. Brez sramu priznam, da nisem pogledal še niti sekunde Igre prestolov. Bloodline mi je blizu, ker se dogaja na Key Westu in sem ravno potoval po Floridi. Pa Ray Donovan in Hiša iz kart. Pa kakšne stand upe pogledam, ker sem skoraj vedno impresioniran nad sposobnostjo, da pripravijo vsaj 50 minut gradiva, ki teče.

Kaj pa gleda Miha? Backa Jona?

MŠ: Ne, nismo še v tej fazi. Pri nas otroku odrekamo te dražljaje, raje smo v naravi. Tamala sploh noče gledati televizije, jaz pa, če že, imam rad vojaške zgodbe: Band of Brothers, Pacific ... kri, blato, jarek, prijateljstvo, dobro, zlo ... Ve se, kdo je dober in kdo baraba. Privlači me na enostavna čustva zreduciran svet. V jarkih so popolni ljudje, ni prostora za blef, če si kreten, jih prej ali slej dobiš.

Kakšen je poletni utrip na radiu? Televizije stavijo na ponovitve in šport, na Valu 202 pa na pet udarnih tematskih tednov v dvoje.

AK: Poletje na radiu je super. Rad delam na radiu poleti. Vstanem deset minut, preden se začne daniti, in to je super. Poleti lažje vstajam.

MŠ: Jaz tudi rad delam poleti. To je čas za eksperimente. Ljudje so na dopustu, manj so zateženi, šefi so odsotni ali bolj sproščeni, da se preizkusiti marsikaj, kar čez leto ne bi šlo skozi.

AK: Pred vročinskim udarom je super. Konec avgusta pa se začne čutiti napetost. Ko ljudje ugotovijo, da ne bo več klap ...

Radijsko sta zelo kompatibilna. Kaj pa zasebno? Ne srečujem vaju v paketu.

AK: Jaz sem ga že trikrat povabil k sebi domov z družino, pa sem vedno ostal sam.

MŠ: Jaz sem ga enkrat, pa tudi ni prišel.

AK: V petnajstih letih, kolikor se poznava, sva bila enkrat skupaj na kosilu, pred tremi tedni. Mogoče kdaj spijeva pijačo ob dogodkih v zavodu, sicer pa ne.

MŠ: Jaz ne hodim na koncerte. No, mogoče kdaj.

AK: Jaz pa kdaj tudi ne grem na kakšnega.

MŠ: Jaz sem dolgočasen človek ...

AK: A pa je to dolgočasje? Midva sva oba rada doma.

MŠ: Ja, jaz sem rad doma.

Kako sta zadovoljna s projektom Hej, DJ? Razumem, da pomlajujete občinstvo, a po formi je to resničnostni pofl. Štejejo le všečki.

AK: Ti so bolj kot ne posledica časa, v katerem živimo, in sodelujoči so digitalna generacija, ki se najlažje pogovarja skozi emotikone. Svet dojemajo skozi digitalne medije oz. družbena omrežja, kjer prihajajo do glasbe, jo delijo in jo živijo. V tem kontekstu je to edini pravi način. Seveda je rahlo pritlehen, a vidim več dobrih kot slabih strani. Ne vem, če delamo sodelujočim kakšno medvedjo uslugo. Hej, DJ niti ni odskočna deska za didžeje, je pa izkušnja, nastop pred javnostjo, kjer lahko ugotoviš, ali si za to ali nisi. Vsa dobra glasba je imela na Valu vedno prostor, izvedbeno pa so nam nekateri projekti uspeli bolje kot drugi. Bi si pa želel, da bi bil med prijavljenimi kakšen bolj pogumen didžej, ki bi ne glede na všečke pokazal bolj avtorsko zgodbo.

MŠ: Uspeh te oddaje je v tem, da je moj tamali, ki ga ne zanima, kaj delam v življenju, prišel do mene in me vprašal, če delam na tistem radiu, kjer je Hej, DJ. Kar pomeni, da smo nekaj dosegli, še večji uspeh pa bo, če bo ta publika res prišla k nam po kvalitetne vsebine, v kar sicer ne verjamem. Bolj se zdi, da bo posledica te všečkarske digitalne gonje izenačevanje vlog urednikov in poslušalcev. Upam, da bomo temu lahko ušli, ker res nočem delati na všečkarskem mediju, kjer bo edini kriterij za izrečeno in zavrteno, ali je to všeč šestim iskalcem pozornosti, ki dežurajo na spletu. Retro, totalitaren eden proti množici ima zelo rad radio, prepletanje tega z mnenji javnosti pa ubija magijo.

Preveč demokracije škodi?

Oba: Absolutno!

MŠ: Demokracija je mrtva. Ne moreš butcev spraševati po pametnih stvareh. Pika. Pa se to sploh ne nanaša samo na muziko. Poglejte, kaj se dogaja v politiki, kjer se nam v izvolitev ponuja le še pet mandeljcev, na enak način kot se na talent šove prijavlja le še glasbeni »ausšus«, ki nima zveze s sodobnostjo in kvaliteto. Super top ...

Zdaj je že minilo dovolj časa za prvo oceno kvot: je zaradi njih radijski eter kaj slabši in domača glasba kaj boljša?

AK: To bomo lahko ocenili po dveh letih, če se zakon ne bo spreminjal. Če si žanrsko profiliran, je nove muzike še vedno premalo. Predvsem pa je radio še vedno v krču. Ko leta delaš z občutkom, da ustvarjaš nekaj, za čemer stojiš, brez pritiska, in si zdaj prisiljen kalkulirati, kaj boš vrtel, to ni dobro. Ta občutek omejuje ustvarjalnost.

Kaj je resničnostni šov brez Čakarmiša in Bizovičarja?

MŠ: Nič. A priznam, da nisem v življenju pogledal niti minute resničnostnega šova, in ni mi žal.

AK: Jaz sem ošvrknil par lovov na talente, a zdržema nisem gledal niti ene sezone.

MŠ: Te bizarnosti so prapočelo, ki bo medijske delavce prekonvertiralo v poklicne lovce na pozornost. Kar nam že vsiljujejo s temi družbenimi nebulozami, Facebook prenosi iz studia pa rožički in pujskovimi noski na Snapchatu ... In to povem tudi vsem svojim nadrejenim digitalomanom.

AK: Meni je radio dovolj – jaz imam mikrofon in ti imaš zvočnik.

MŠ: Karoli je radio. Tako sem ga navajen 25 let. Rad ga gledam, ker je fejst poba ... a zakaj mora imeti zdaj prašičja ušesa? Zakaj mora delati Snapchat? Tega ne znam in nočem delati.

AK: Jaz nisem tako deklerativen kot Miha, sem pa zadržan. V imenu službe razumem, ne pa nujno podpiram, da je vse vizualizirano.

Facebook prenosi imajo vseeno dobro plat – studijske nastope glasbenikov lahko zdaj bolje izpostavite.

AK: Ta obratna smer je pozitivna. Pa saj je ona druga načeloma tudi ...

MŠ: Radio je za poslušati!

AK: Moč radia je en kanal – poveš, kot misliš, in je razumljeno, kot je izrečeno. To je še vedno umetnost. Če ste gledali Živooke v videoprenosu, naju niste videli gledati v kamero. Je pa najina dolžnost, da poveva tudi tisto, česar se na radiu ne da videti.

MŠ: Meni je kamera v radijskem studiu zoprna.

AK: Jaz jo odmislim. A za razliko od Mihe posnetek pogledam. In ta nadležnost kamere pride do izraza, ko zložim čudno grimaso, ki je zgolj in le posledica tega, da že več kot dvajset let delam na radiu.

Zakaj rockerji ne znajo ustvarjati poletnih hitov?

MŠ: Ker rock komad ne more biti poletni hit. Poletje je hendikep za rockerje. Ne moreš v pasji vročini okoli hoditi v usnjeni jakni, kavbojkah in škornjih. Rock 'n' roll s poletjem nima ničesar. Razen rock 'n' rolla. A rockerji sploh še obstajajo?

Meni se zdi, da spet vedno bolj ...

MŠ: A se ti zdi? Rock 'n' roll je meni bolj november. To ni poletna muzika.

AK: To posploševanje o današnjih poletnih hitih nima smisla. Če greš na MetalDays ali Rock Werchter, boš imel tam na desettisoče ljudi, ki imajo svoje poletne hite, za katere mi trije še slišali nismo. Latinski poletni hiti so posledica dostopnosti in vsiljevanja. To niso komadi, ki si jih izbereš. Oni te izberejo zaradi količine pradvajanja in vizualizacije. Prižgeš radio, greš zvečer v Kanegri na teraso ali na rock festival, kjer iz zafrkancije veliki bend odigra frdamani Despacito. Če klone rock bend in sredi legitimnega špila za šalo odigra 20 not Despacita ...

MŠ: Ma, to je žalostno! Da mularija ob vsem lepem, kar je danes dostopno klik stran, snema selfije izključno na Despacito ... Tu smo lahko le nema priča zalobotomljenosti, ki je vse bolj vsezajemajoča. Reggaeton bi bilo treba z zakonom prepovedati. Ob teh ritmih me popade neverjetna agresija.

AK: Na vse bralce apeliram, da naredijo poletni selfi na Ljubi jo nežno.

MŠ: Ma, naj raje kar nehajo delati selfije.

AK: Moja hči ima 17 let in zaradi mene še dojema analogno, hkrati pa je popolnoma v digitalnem; aplikacije so bile do nekega trenutka narejene, da nam olajšajo življenje, a prišli smo do točke, ko se starejši že počutimo odrinjene. Zdaj pa je le še vprašanje, do kod se bomo šli to igro, ki ni naša.

MŠ: Jaz se ne čutim odrinjeno. Počutim se posiljeno.

AK: Če me ni na Snapchatu in če grem trikrat na leto na Facebook, na Twitterju pa sem prisoten le zaradi službe, to ne pomeni, da me ni. Sem in rad delam radio. V 95 odstotkih smo to jaz in mikrofon ter poslušalci ob zvočniku. In to mi več kot zadostuje. Do neke mere bom klonil zaradi potreb službe, a nekje je meja.

Miha, zakaj ne marate poletja na morju? Mladostne travme? Despacito?

MŠ: To drugo. Od nekdaj se mi upira, da moram nekaj početi, ker to delajo vsi. In če je štos morja, da se grem namakat v neki zaliv, kjer ni prostora niti, da bi lahko v miru zamahnil z roko, to ni to. Raje plavam drugje. Saj grem rad na morje, imam nekaj skritih kotičkov, a če jih izdam, bo tudi tja uletel Despacito in uničil vso idilo.

Andreja pa spet kliče Amerika.

AK: Najprej morje, potem pa gremo z družino v ZDA in Kanado. Obvezno jih bom peljal v živalski vrt v Bronxu, pa na CN Tower v Torontu, kjer bomo obiskali še en zanimiv sejem in v živo slišali drugi country album Kieferja Sutherlanda ... Potovanja so v zadnjih treh letih nekaj, kar si z družino res z veseljem privoščimo, in spet bomo prepotovali kar lep del Amerike.

MŠ: Jaz pa teden dni pred dopustom še ne vem, kam grem. Zagotovo ne tako daleč, prej na kakšno Soriško planino. Tam imajo avgusta neki fajn velikonočni festival ...