Simbioza glasbe in filma na domu Veronike Deseniške

Sredi zagorskih gričev, le skok čez slovensko mejo pri Podčetrtku, počiva fascinanten grad Veliki Tabor. Legenda pripoveduje, da je tukaj svojo tragično usodo srečala Veronika Deseniška. Neuslišana ljubezen med njo in sinom celjskega grofa Hermana Friderikom se je končala z njeno usmrtitvijo na grajskem dvorišču, njeno truplo pa naj bi zazidali v stražni stolp gradu. Ko skozi te kraje brije veter, naj bi se še vedno slišalo boleče ječanje tragične junakinje. A vsaj v času Filmskega festivala Tabor ga ni bilo slišati. Ravno obratno – mladostniška radost, ki bi bila blizu tudi Veroniki in Frideriku, ter predvsem gibljive slike in udarni napevi so žalosten kraj ponovno napolnili z ljubeznijo do filma, glasbe in poletnih simpatij.

Še eno pesem! Še dve!

Če kaj, potem je Veronikinega duha gotovo ganil koncert srbske skupine Stray Dogg na odru, imenovanem Sončni zahod (Sunset). Izjemna vokala Dušana in Ane, ki se ob odlični glasbi in baladnih napevih združita v prijetno harmonijo, sta se neverjetno dobro zlila s pogledom na slikovito pokrajino v ozadju. »Čudovito je igrati na takšnem prizorišču. Sončnega zahoda sicer ne vidim, je pa nekje tam zadaj,« se je nasmehnil Dušan in pokazal na zahajajoče sonce za drevesi. Z vsako pesmijo se je nabralo več občinstva, pari so se objeti zibali sem in tja, otroci so poplesavali ob skupini. Ko je eden od organizatorjev začel opozarjati na časovnico, se je iz občinstva zaslišala glasna podpora za nadaljevanje. »Še eno pesem! Še dve!« se je razleglo med poslušalci, temu pa je sledil glasen aplavz in nujen bis. »Hvala vam, ljudje. Naslednje leto na istem kraju.«

Na ozkih stopniščih

Medtem se je že mrzlično pripravljalo glavno prizorišče na grajskem dvorišču. Tehniki so spuščali in nameščali platno, vrste stolov pred njim pa so se hitro množile. Ko se je dvorišče začelo polniti, je bilo hitro jasno, da jih ne bo dovolj. A to gledalcev ni ustavilo, saj so posedli na ozka grajska stopnišča in prijetno hladen kamniti tlak, prav tako polni pa sta bili obe nadstropji balkonov. Ko je na platnu končno zasijal snop projektorja, je čebljanje potihnilo in vsaj kakšnih tristo obiskovalcev se je zazrlo v izjemno raznovrsten izbor na platnu. Ta je zaščitni znak Tabora in nasploh kratkega filma, ki avtorjem z vsega sveta ponuja več ustvarjalne svobode in možnosti za eksperimentiranje kot ustaljena celovečerna forma. Del programa je bila z retrospektivo svojih filmov tudi večkrat nagrajena slovenska animatorka Špela Čadež.

Kampiranje v hrib

»Zame je vedno sprostitev, ko sem lahko del festivala kratkega filma. Fino je videti, kaj ustvarjajo drugi avtorji. V dokumentarni in igrani formi je namreč še težje narediti izviren kratki film kot v animirani,« je povedala Čadeževa. Edinstveno prizorišče in tesna povezanost glasbenega ter filmskega programa sta tudi nanjo napravila vtis. »Grad ima res poseben čar. Uspeva jim tudi simbioza glasbe in filma; organizatorji s tem ustvarijo posebno vzdušje in pritegnejo več mladega občinstva,« je komentirala vprašanje, če je film mogoče celo preveč v ozadju odmevnih glasbenih imen. Niti animatorka pa ni mogla mimo tega, kako so šotori zasedli vse bolj in manj senčne kotičke ob gradu in poti nanj. »Kampiranje na 40 stopinjah Celzija, in to v hrib ... tega ne razumem,« se je nasmehnila.

Razgreti Urban

Vrhunec večera je predstavljal nastop skupine Urban & 4, za katerega se je filmsko prizorišče le v dobre pol ure transformiralo v koncertno. Celo frontmen Damir Urban je bil presenečen nad odzivom. »Krasni ste, ljudje. Smo mislili, da bomo igrali za zadete hipije,« se je pošalil. Energija iz publike, ki je vsako uspešnico skupine pospremila z glasnejšim odobravanjem, se je prenašala na oder in nazaj. Medtem ko je Urban od veselja poljubljal svojega kitarista in si brisal pot z glave, je publika glasno prepevala pesmi, kot sta Astronaut in Odlučio sam, da te volim. Mogoče je celo Veronika svojo ljubezensko bolečino ob tem lažje prenesla, vsekakor pa je vzdušje poneslo karizmatičnega pevca. Ta se je na ples podal kar v občinstvo, prav tako pa ni mogel brez dodatka: »Nerad to delam, saj bi bil tudi sam prekleto jezen, če bi mi kdo kradel čas, a za vas moramo še nekaj odigrati. Fantje iz M.O.R.T.-a bodo gotovo razumeli.«