Še vedno doma na Olimpu

Grafiti »Clapton je bog«, ki so nekega jutra konec šestdesetih pozdravili Londončane, so danes stvar urbane legende. Takrat dvajsetinnekajletni kitarist je postal vroče ime bluesa, belopolti fant, ki je stal ob boku najboljšim temnopoltim mojstrom zvrsti. Petdeset let pozneje je za tri večere stopil na oder razvpitega Royal Albert Halla, shujšan, upadel in z vso zadržano silnostjo »zapel« s svojo znamenito kitaro stratocaster. Dobrodošli na Olimpu, Zevs je spet doma.

Kariera Erica Patricka Claptona je dolga, bogata, polna vzponov in strahovitih padcev. Po prvih uspehih kot del John Mayall's Bluesbreakers je bil član Yardbirds, nato del troglave superskupine Cream, ki je v treh letih postavila temelje hard rocka, snemal je z Beatli, posnel en album kot del kolektiva Blind Faith in z Duanom Allmanom posnel ploščo kot Derek and the Dominos. Njihova Layla je še danes železni radijski repertoar. Od sedemdesetih naprej je izdajal tako odlične kot obupne albume, se ravsal z odvisnostmi, se poročal, ločeval, pred leti o toboganu zasebnega življenja spisal avtobiografijo in veliko koncertiral. Značilni počasni slog soliranja mu je prinesel vzdevek Slowhand (Počasna roka). Obvezna romanja za fene so postali tradicionalni koncerti v londonskem Royal Albert Hallu, kjer je prvič stal leta 1964 in ki ga imenuje »moja dnevna soba«.

Zdravstvene težave?

Leta 2015 je tam slavil sedemdeseti rojstni dan in se podal na poslovilno turnejo. Ko je jeseni napovedal večere v New Yorku, Los Angelesu in le tri nastope v Londonu, je med feni završalo. Vstopnice so izparele v dveh urah! Šušljalo se je o resni bolezni, govorice so razvneli kolaps po marčevskem nastopu v New Yorku, odpoved nastopov v Kaliforniji in fotografije na invalidskem vozičku, uradno zaradi »močnega bronhitisa.«

Ko je pred dvema tednoma s sedemčlanskim bendom prikorakal na oder, so ga čakale stoječe ovacije. 5300 ljudi je stalo, vzklikalo in ploskalo, ko si je, vidno shujšan in oblečen v za kanček prevelika oblačila, nadel kitaro in zaigral prve note Somebody's Knocking, je zavladala tišina. Prvih petnajst minut je bilo ogrevanje, tako zanj kot za bend, v katerem sta tudi bobnar Steve Gadd in najzvestejši soborec, basist Nathan East. Glas se Ericu v zadnjih tridesetih letih ni spremenil, le najvišje registre je po dveh, treh poskusih opustil. Prvi vrhunec večera je bila dolga izvedba Marleyjeve I Shot the Sheriff, asketska scenografija je zaživela v rdečih barvah. Kot običajno z izjemo parih »hvala lepa« ni veliko komuniciral z besedami, intimnejšo atmosfero je raje pripravil z akustičnim segmentom petih skladb. Po desetletju prvič izvedena Bell Bottom Blues je ob čudoviti melodiji z refrenom »nočem ugasniti, daj mi še en dan« zvenela ... preteče? V mnogih različicah slišana Layla je zdaj vključevala solistično medigro med klaviaturistoma Chrisom Staintonom in Waltom Richmondom in požela huronski odziv, z reagge ritmom podložena Tears in Heaven (posvečena tragično preminulemu petletnemu sinu) je zaradi aranžmaja dvignila nekaj začudenih obrvi. Sklepni del je odprla eksplozivna verzija Badge; če je bila slednja čustveni moment, je Wonderful Tonight izzvenela neemocionalno. Gostovanje producenta predzadnjega albuma Old Sock Doyla Bramhalla II je generiralo nekaj kitarskih mediger in živahno izvedbo Cocaine, med katero je Clapton deloval utrujeno. Oba z Bramhallom sta se vrnila za izvedbo Cockerjeve High Time We Went, ne pa tudi za na repertoarju napisane Sunshine of Your Love. Poslovil se je na hitro, pomahal občinstvu in izginil z odra po vsega skupaj devetdesetih minutah.

Svoj 208. solistični nastop v najbolj znani dvorani na svetu je tri dni pozneje končno sklenil z izvedbo Sunshine of Your Love. Mogoče jo bo izvedel tudi na dodatnih septembrskih nastopih v New Yorku in Los Angelesu. Ali pa spet v Londonu 2018. Kdo ve?