Ronnie O’Sullivan, čudežni deček snookerja

Ob ekshibiciji Best of Snooker z Juddom Trumpom v Tivoliju smo ujeli ikono, večjo od športa, ki ga je zaznamoval v treh desetletjih. Ronnie O’Sullivan je čudežni deček, ki je v »ta čudnem« biljardu podrl že bolj kot ne vse omembe vredne rekorde (razen v številu osvojenih velikih turnirjev), ga zaznamoval s hitro igro, temperamentom in stilom, če k temu dodamo še družinsko dramo, ki ga je gnala k uspehu – očeta, ki je bil njegov mentor, so v Ronniejevi mladosti zaradi uboja v gostilniškem pretepu zaprli za 18 let, nekaj mesecev je zaradi utaje davkov sedela tudi mama –, pa je le vprašanje časa, kdaj bodo po njegovem življenju posneli film. Pri pripravi intervjuja nam je pomagala Ana Gradišnik, ena najboljših evropskih mladih igralk biljarda.

Kaj je na snookerju tako privlačno, da ob igralcih privablja tudi gledalce? V Sloveniji je slednjih izrazito več.

V Nemčiji je enako. Ljudje imajo radi to igro. Sem tudi komentator na Eurosportu in uživam v gledanju. Ko igram na turnirju, ne gledam drugih tekem. Kot gledalec gojim do igre drugačne občutke in razumem ljudi, ki jih zanima le gledanje, ne pa igranje.

Kako ste se počutili, ko ste prvič premagali Steva Davisa; ste občutili veselje ali je bil občutek ob zmagi nad idolom bolj sladko-grenak?

Pravzaprav oboje. Bil sem vesel, da sem lahko igral z njim in ga tudi premagal. Dober občutek je premagati nekoga, ki ga občuduješ in je v formi. A bil je legenda in moj heroj, tako da mi ga je bilo ob tem kar malo žal. Ko pa sem vse skupaj premislil, sem prišel do zaključka, da če hočeš biti najboljši, moraš premagati vse tekmece.

Bi radi še v čem drugem postali najboljši na svetu?

V dirkanju. Rad vozim avtomobile in dirkam. To je res žur. Veliko se ukvarjam tudi s tekom. Ne bom rekel, da je to ljubezen, a je dobro zame, da sem aktiven, in vleče me, da bi se tudi teka lotil tekmovalno. Vidim se predvsem na daljših razdaljah, recimo na 10 kilometrov.

Snooker je uniformirana gosposka igra z jasnimi pravili. Koliko svobode vam daje za izražanje osebnosti in stila?

Rad si oblečem smoking, grem pred ljudi in igram. To je dober občutek, nekaj takega, kot bi šel v službo. Večina igralcev se obleče v uniformo in se avtomatično osredotoči na igro. Rad sem del tega športa.

A vseeno premikate meje s svojim stilom in obnašanjem.

Včasih sem bil za mizo vedno gladko obrit, zdaj sem bolj sproščen. Če imam TV-intervju ali kakšno družabno obveznost, se vedno uredim, za mizo pa se mi to ne zdi več tako zelo nujno. Bolj se mi zdi pomembno, da se dobro počutim in v tem uživam. Ne maram, da mi drugi govorijo, kaj in kako naj počnem, raje se držim svojih pravil.

Kaj je najboljša mala stvar, ki ste si jo kupili z zaslužkom od nagrad (že več kot 10 milijonov evrov)?

Najbolj uživam, ko si grem kupit kakšen kos tekaške opreme: nove superge, vetrovko, tekaške rokavice, kapo ... Ko se želim malo pocrkljati, grem v trgovino s tekaško opremo v Sheffieldu in tam zabijem dve ali tri ure s pomerjanjem nove opreme.

Kako piflarsko ...

Ja, se strinjam. To je res piflarsko. Ampak sem kar rad piflar. (smeh)

Kaj vas po vseh teh letih, ko skoraj ne morete več napredovati, še navdihuje za tekmovanje? O ljubezni do igre ne dvomim, a biti stran od družine, potovati, dajati intervjuje ...

Zame so dobra motivacija tudi potovanja. Rad potujem, odkrivam različne kulture, srečujem drugačne ljudi. Snooker mi to omogoča. Ne maram počitnic, tako da če ne bi igral snookerja, najbrž ne bi šel nikoli iz domačega mesta. Nikoli ne bi srečal vas, prišel v Slovenijo. Ravno smo bili na Danskem, ki je čudovita dežela, v Romuniji sem spoznal izjemne ljudi, užival v hrani ... To se mi vtisne v spomin. Bolj si zapomnim vse to kot snooker, brez katerega pa ne bi spoznal in doživel vsega tega sveta.

Kdaj čudežni deček snookerja postane legenda?

Mogoče, ko četrtič postane svetovni prvak. Moj največji rival in človek, od katerega sem se veliko naučil, John Higgins, je pri štirih naslovih zagotovo legenda (Ronnie jih ima pet, op. a.). Steve Davis je osvojil 28 velikih turnirjev, za status legende jih moraš osvojiti vsaj 22 do 25 (Steve, John in Ronnie jih imajo po 28, Stephen Hendry 36), od tega vsaj tri do štiri svetovna in po štiri do pet britanskih prvenstev ter prav toliko masterjev.