Resnični junaki Himalaje

Na nevarnem terenu Mount Everesta se vsako leto poškoduje ali omaga veliko plezalcev, pohodnikov in šerp. Vzpon na goro je tvegan in težaven, tisti, ki imajo srečo, pa iz smrtno nevarnih situacij kljub vsemu odnesejo celo kožo. Tu je meja med življenjem in smrtjo tako zelo tanka, da se ti pustolovci za reševanje iz težav zanašajo na znanje mednarodne ekipe izurjenih reševalcev, ki med opravljanjem svojega poklica dnevno tvegajo svoje življenje. Šestdelna dokumentarna serija Reševanje z Mount Everesta predstavlja nevarno delo teh ljudi, med katerimi je tudi švicarski pilot helikopterja Lorenz Nufer.

Zakaj ste si za svoje »delovno mesto« izbrali ravno Himalajo?

V Nepal sem šel zaradi več razlogov. Prvi je bil moj daljni sorodnik, ki je bil alpinist in se je v sedemdesetih povzpel na Dhaulagiri. Kot otroku mi je pokazal fotografije, in tako se je rodila moja ljubezen do visokih gora. Leta 2010 sem si ogledal dokumentarec o švicarskih pilotih, ki so v Nepalu pomagali reševati, in mislil sem si, da bi bilo fino, če bi tudi jaz lahko letel v tistih krajih. Ne nazadnje imam tudi kar nekaj prijateljev, ki so vodiči pod Everestom. Njihove zgodbe so me očarale.

Kaj je pri poklicu pilota najpomembnejše?

Omejitve stroja, ki ga upravljaš, so del vsakodnevnega dela profesionalnega pilota, vsekakor pa se moraš zavedati tudi lastnih omejitev, te so v tem okolju še pomembnejše.

Katere so najpogostejše napake, ki jih delajo alpinisti med vzponom?

Tu sta dve glavni stvari: v alpinizmu na visoki nadmorski višini je kisik oziroma njegovo pomanjkanje, hipoksija, vedno težava. Še posebej to velja za manj izkušene alpiniste, ki se morajo odločati v primerih, ko niso stoodstotno pri zavesti. Druga stvar so osebne ambicije. Reševal sem nekoga, ki je na tretji ekspediciji na Everest že tretjič dobil pljučni edem. Ta oseba očitno ni fizično sposobna za tovrstne podvige, a zaradi svoje ambicioznosti tega ne more sprejeti.

Kako se odzivate v ekstremnih situacijah?

Včasih je zelo težko, in če le gre, poskušam odzive in čustva analizirati po tem, ko je reševalne akcije konec. Med njo se moraš osredotočiti na svojo nalogo – to je upravljati helikopter in tesno sodelovati s preostalimi členi v verigi. Ko je delo končano, se včasih zgodi, da te preplavijo silna čustva.

Kateri je najnevarnejši manever za pilota v visokih gorah?

Najnevarnejša stvar v helikopterju je vsekakor človek. Najnevarnejši manever torej ni manever sam, marveč precenjevanje lastnih sposobnosti, ko se nevarna situacija zgodi. Če poznaš svoje omejitve in okolje, v katerem delaš, do nevarnih okoliščin sploh ne pride.

Kaj vaša družina pravi o vašem poklicu? Jih skrbi za vas?

Moja žena Claudia je kar mirna, saj me pozna in ve, da sprejemam odločitve tako, da varnost ne bo ogrožena. Resnično pa skrbi moje starše, ampak to je pač del tega, da sem njihov otrok. Saj je tudi mene strah za moji hčeri.

Opišite nam vremenske razmere, v katerih delate.

Letenje v oblake je lahko usodno. Če so oblaki nizko, torej ne moreš leteti – tu je odločitev enostavna. Če pa oblaki prihajajo in odhajajo, ni več tako preprosto, včasih je to vprašanje minut, zelo težko je napovedati, kaj se bo zgodilo.

Kako se sprostite po napornem delu?

Odvisno je od tega, kdo je v bližini. Vesel sem, ko se lahko družim s preostalimi piloti, skupaj predebatiramo, kaj se je zgodilo čez dan. Včasih sta že dobra večerja ali dobra glasbena skupina dovolj, da se sprostim. Presenetilo me je, koliko dobrih bendov sem poslušal v taboru Mandu. To vse pomaga – in seveda, da grem zgodaj v posteljo in sem naslednje jutro čil za nove podvige.