Raziskovalka Valentina Plaskan

Valentina Plaskan je dopolnila šele 25 let, pa vendar se lahko pohvali z res številnimi dosežki. Je voditeljica na Radiu Študent, kot voditeljica in novinarka sodeluje z RTV SLO, pesnica, je tudi nekdanja članica ženske rockovske zasedbe Hell Cats, pa ne nazadnje igralka, ki smo jo videli v filmih Anina provizija, Psi brezčasja in Strah, trenutno pa v Eni žlahtni štoriji v vlogi Gabi meša štrene glavnim likom.

»Na televiziji delam več stvari, začela pa sem tudi nekaj novih projektov. Še vedno pripravljam svojo glasbo, in ko bo pravi čas, bom predstavila svoje delo. Na akademiji končujem magisterij, za menoj pa so tudi opravljeni izpiti,« v enem dahu pove ljubka svetlolaska, ki je najprej diplomirala iz teoretske psihoanalize, za magisterij pa je izbrala govor. Vmes se je izobraževala tudi na Danskem, Majorki … Ima sploh čas za spanje, ob vseh teh obveznostih? »Tudi za spanje se najde čas. Delam stvari, ki me veselijo in me vlečejo naprej. V vseh stvareh, ki jih delam, še posebno v igralstvu, se spuščam v globino in iščem odgovore na vprašanja. To je glavni razlog, da se s tem tudi ukvarjam.« Medtem ko se mnogi njeni vrstniki še »iščejo« ali tarnajo, da ne morejo dobiti dela, Valentina s svojim zgledom dokazuje, da ni ovir. Pravzaprav se zdi, da jo zanima že kar preveč stvari. »Moja kolegica mi je že očitala, da se ne znam odločiti za eno, vendar mislim, da se nam ni treba vedno odločati. Zase bi lahko rekla, da sem v prvi vrsti raziskovalka, saj me zanima cel kup stvari. Pri štirinajstih letih sem izdala prvo pesniško zbirko in zanjo sem dobila dobre kritike. To je še vedno v meni, vendar trenutno nimam dovolj časa za vse. Veliko se ukvarjam s tem, kaj bi lahko jaz dala ljudem, kar morda zveni malo naivno in utopično, a imam zelo romantične ideale. Odkar pomnim, nekaj ustvarjam in v iskanju svojega prostora pod soncem se sprašujem, kaj lahko naredim in dam drugim in tudi sebi. Kot igralka lahko ponudim lastno senzibiliteto, nekaj, kar vznemirja, boli.« Valentina ima kup ustvarjalnih zamisli. Med drugim je naredila avtorsko predstavo Ženske na robu, ki jo še vedno rada igra. »Med predstavo čutim energijo ljudi, ki mi jo vračajo, občutek življenja, ki se kreira med menoj in publiko. Sam aplavz je sicer dober, vendar ni najpomembnejši. Sem medij, ki nekaj daje naprej, zato poskušam vsakemu liku dati neke vrednote in lastnosti, ki jih tudi jaz nimam.«