Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

plimovanje, piran, obala, morje, poplava-2023 Svet24.si

V Sloveniji je povprečen občan zadolžen za 629 ...

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

ronaldo 11 Ekipa24.si

Avtor selfija v velikih težavah: zaradi vdora na ...

ela mei2 Njena.si

Skrito v raju: 'Ela' nenadoma vidno spremenjena?

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Potrebujemo več kakovostnih domačih serij

Sonja Javornik, Vklop, 23.05.2017 12:00:00

Judita Zidar in Iztok Valič se poznata že dolga leta, šele v Usodnem vinu pa prvič sodelujeta.

Delite na:
Potrebujemo več kakovostnih domačih serij

Judita Zidar in Iztok Valič sta že dolgo na sceni, vendar do Usodnega vina nista še nikoli sodelovala. Seveda sta se poznala in pogosto srečevala, ker pa sta delala v drugih gledališčih – Judita je že od 1995 članica MGL, Iztok pa je bil v Mariboru in Celju, leta 2004 je ustanovil Gledališče za otroke in mlade Ljubljana in tudi po njegovi priključitvi Lutkovnemu gledališču Ljubljana do upokojitve ostal umetniški vodja tega segmenta –, do sodelovanja prej ni prišlo. Dobili smo se v Kavarni Union, že pred vhodom pa se je dalo opaziti, da mimoidoči oba prepoznavajo. Usodno vino je bilo očitno usodno tudi za njuni karieri …

Ali se spominjata, kdaj sta se spoznala?

Iztok: Karieri sva začela v različnih gledališčih, tako da domnevam, da je bilo spoznavanje v povezavi z akademijo …

Judita: Tam, kjer je danes gledališka kavarna, je bila nekdaj Bombonjera kava bar. Tam smo se zbirali slovenski igralci. Če rečeva, da sva se spoznala v Bombonjeri, ne moreva biti daleč od resnice. (smeh)

V Usodnem vinu igrata nasprotnika, med katerima pa vrejo burna čustva …

I: Lik Vere ne more odpustiti Stanetu, saj sta bila dolga leta nasprotnika in so se kuhale stare zamere, ki so se izkazale za neresnične …

J: Potem odpustiš, a se spet zgodi nekaj novega.

I: V tej nadaljevanki ne bo miru do konca! (smeh)

Ali nam lahko zaupata, kaj se zgodi na koncu?

I: Tega še sama ne veva. Ne vem, če sploh kdo pozna konec, razen producentov, pa še za njih nisem prepričan.

J: A tudi če bi vedela, ne bi smela povedati.

Ali vam bo po koncu snemanj kaj žal ali bosta vesela, da bo tempo življenja spet bolj miren?

J: Zelo nehvaležno je govoriti za naprej, vendar bo meni gotovo žal. Čeprav je bilo včasih zelo naporno, me ni preveč izčrpalo. Ampak mislim, da je kar pravi trenutek, da se serija zaključi.

I: Najbolj žal bo gledalcem, saj je nadaljevanka podrla kar nekaj rekordov gledanosti, kar nekaj igralcev iz različnih gledališč pa je dobilo možnost za igranje in s tem prepoznavnost med televizijsko publiko. Prepoznavni bodo tudi znotraj stroke; štirje režiserji, ki so sodelovali pri seriji, sedaj poznajo številne gledališke igralce. To je pomembno, saj je tako nekaj več možnosti, da jih bodo angažirali v svojih prihodnjih projektih. Jaz sem prišel v ekipo po koncu prve sezone in sem bil navdušen nad organizacijo in delom tehničnega osebja, scenografov … To je bilo zame izjemno doživetje, zato mi bo zagotovo žal, da se bo končalo. Prvih štirinajst dni bom verjetno užival v brezdelju, potem pa bo prišlo tudi obžalovanje, saj smo se lepo družili.

Pred intervjujem sem opazila, da so vaju mimoidoči prepoznavali. Je tega zdaj več?

J: Če vsak večer prihajaš v njihovo dnevno sobo, ljudje nate gledajo drugače, saj smo jim bolj domači. Tudi nam je to všeč.

I: Se strinjam z Judito. Gledalcem potem igralci padejo v oko tudi v gledališču, le-to pa ima tako vzporedno korist od televizije. Igralec igra zato, da ustvarja, da ga ljudje gledajo in da jim nekaj da. Seveda je dobro, če je gledalcev več …

Zelo dolgo je zevala praznina na področju slovenskih nadaljevank, saj je veljalo prepričanje, da naši televizijski gledalci tega ne gledajo. Sedaj se je izkazalo, da so domače serije izjemno gledane …

J: To je bila kosmata laž, s katero so se odgovorni izognili delu. Gotovo je težje sestaviti dobro ekipo in snemati nekaj novega, kot pa kupiti serijo, ki potrebuje samo še podnapise … Že davno so bile narejene skandinavske raziskave, ki so pokazale, da ljudje na televiziji najraje gledajo prav domače serije. Seveda pa ne gre le za to, da to prinaša gledanost. Ko se gradi psihofizična integriteta, je materni jezik zelo pomemben. Zato bi morala biti na sporedu kvalitetna domača dela.

I: Ljudje želijo slovensko besedo, slovenske igralce in domačo tematiko. Na tem področju kar malo zamujamo …

J: Včasih je bila infrastruktura za serije, ki so jih snemali predvsem na TV Slovenija. Potem se je našel nekdo, ki je celo na Svetu RTV, katerega članica sem bila nekaj časa, povedal, da nima smisla snemati domačih serij, če lahko za 200 evrov kupimo en del španske nadaljevanke. Nihče razen mene ni skočil pokonci, zato smo se za dalj časa poslovili od serij. Tudi naša nadaljevanka je dokaz, kako zelo je potreben tak program v slovenskem jeziku. Vse to smo sposobni narediti, le dovolijo nam naj, da delamo!

Ampak tako Usodno vino kot Ena žlahtna štorija se počasi poslavljata s sporeda. Imamo sicer več drugih serij, vendar večinoma v krajšem formatu, bolj humorno obarvane. Morda kaj vesta, ali televizije pripravljajo nove domače telenovele?

I: Upam, da se bo delalo naprej. Treba je iskati in stimulirati slovenske pisce. Na tem področju je običajno dilema, ali gre za umetnost ali komercialo, zato ima marsikdo pri sodelovanju pomisleke. A sam lahko rečem, da je to dobra obrt, kjer je vse natančno načrtovano. Takih stvari nima smisla primerjati s težjimi vsebinami.

Trenutno skoraj vsi gledališki igralci sodelujejo v serijah. Ali je kakšen igralec, ki na to še vedno gleda zviška, kar je bilo nekoč kar pogosto?

J: Svet se je tako zelo spremenil, da si lahko redkokdo še privošči hierarhično lestvico svojih vrednot in si izbira delo. Tudi jaz bi raje delala danske nadaljevanke ali angleške filme, bila producentka v Hollywoodu … A v tej puščavi nedela se ne smemo zmrdovati nad kakršnokoli priložnostjo. Izgubilo se je pravo vrednotenje v finančnem smislu, nihče več ne ceni profesionalnega dela, saj ni več razlike med profesionalnim in neprofesionalnim. Danes se to vzpostavlja na novo in vesela sem za producente, ki so si upali iti na to pot. Imajo spodoben odnos do ljudi, do sodelavcev, stvari se lotevajo profesionalno. Nismo vsi v istem kotlu, saj so nekatere stvari narejene dobro, druge pa ne, žal pa nimamo kritike, ki bi znala določiti, povedati, kaj je kaj …

I: Mnenje, da komercialno velja za ničvredno, umetnost pa je edina nekaj vredna, je bilo že na začetku le ljubosumnost do tistih, ki so delali in bili prepoznavni. Seveda je oder svet, vendar je tudi to le stereotip, stvar preteklosti. Predvsem je treba stvari delati in napisati dobro, kot se je včasih delalo na odru. Ljudje so danes željni kvalitete, perfekcije izvedbe, na podlagi tega pa se lahko vsaka zvrst razvija. Naj bo čim več nadaljevank ter čim več različnih gledaliških podob, situacij in odrov.

Pop TV in Planet TV s serijami tekmujeta. Ali je tudi med igralci v gledališčih taka tekma? Kako se, recimo, gledate s kolegi, ki igrajo »pri konkurenci«?

J: V MGL na primer igram v isti predstavi z Janezom Starino in Ajdo Smrekar. Lahko bi nas primerjala z odvetniki, ki gredo skupaj na kavo, po kavi pa na sodišče, kjer si odvetnika skačeta v lase. Igralci le igramo svoje vloge, zato med nami ni nobene sovražnosti.

I: Igralca pokličejo, da pride igrat, katero vlogo bo dobil, pa je odvisno od številnih dejavnikov. Odnosi med igralci so podobni odnosom med čevljarji – vsak se hvali s svojim parom čevljev, kar je prav.

Iztok, sta s sinom Domnom kaj bolj povezana, ker sta skupaj na snemanjih?

I: Že leta 2008 sva sodelovala v predstavi Boksarsko srce. Seveda je snemanje spet nova izkušnja. Verjetno je vedno zabavno, če igraš s svojim otrokom.

Ali je težko biti nepokroviteljski do sina? Mu morda kaj dodatno svetujete pred snemanji?

I: Težko bi rekel, saj nisem bil nikoli pokroviteljski. Oba sinova sta vajena, da povesta svoje mnenje, jaz pa svoje, saj tudi nisem najbolj pameten.

Judita, kaj pa vi pravite na to, da je še nekaj sorodstvenih povezav med člani ekipe?

J: Nisem opazila kakega nepotizma, res pa je, da je producentom morda nekdo bolj ljub kot drugi. S tem moramo vedno živeti, saj smo obsojeni na to, da se naše delo kategorizira glede na to, kako si nekomu všeč. S tem se poskušaš sprijazniti, čeprav še vedno zapeče, če komu nisi všeč. A če se ti vrata nekje zaprejo, se ti drugje odprejo druga vrata.

Ali imate tudi vi kakšno tako »pekočo« izkušnjo?

I: Težko bi rekel.

Zanimivo, Iztok ne opaža razlik, Judita pa jih. Da ni morda to samo potrditev tega, da so pravila za ženske drugačna kot za moške; pred kratkim sta neka zakonca povedala, kako šokiran je bil mož, ko je dobival veliko bolj negativne odgovore, ko je pošiljal z ženinega e-naslova, in obratno …

I: Ne vem. Izhajam iz gledališke družine in že pri petih letih sem hodil v gledališče. Nikoli nisem opazil razlike med spoloma, saj so bili v mojih očeh vsi enakovredni. Bil sem v mariborskem in celjskem gledališču in moje kolegice so bile »persone«, ki so imele svojo veljavo pri plači in statusu. Tudi na tem snemanju nisem opazil šikaniranja, saj se je delo odvijalo zelo hitro in se med snemanjem ni čakalo.

J: Svet je malo drugačen za moške kot za ženske, zato moški še opazijo ne, da se jim včasih bolje godi. Ženske smo navajene na krivice. Vzele smo jih za svoje. Še vedno se moramo boriti, saj so napadi neprestani, vendar so na svetu še mnogo slabši prostori kot pri nas.