Potrebujemo mlade in kreativne ljudi z vizijo, ne pa starih prdcev!«

Ali je bila odločitev o odstopu iz programskega sveta spontana?

Ko sem pred leti prvič stopil v programski svet (PS), sem napisal, da je PS kot avtobus iz filma Ko to tamo pjeva (Kdo tam poje). Ustanovitelj, torej država, večino ljudi delegira po politični liniji, nevladne organizacije predlagajo svoje ljudi. Od zaposlenih smo tam le trije, ki kolikor toliko obvladamo to delo. Na RTV Slovenija sem že 30 let in poznam morda deset odstotkov RTV-ja, nekateri ga poznajo bistveno več, zato bi si zaslužili biti v PS. Ti kreativci bi znali voziti ta voz naprej, ne pa tisti, ki kupujejo licenčne oddaje, tujina pa jim dirigira, kako naj delajo. Ob tem so naši delavci samo še izvajalci, obrtniki, ustvarjalnost pa je popolnoma zadušena. Ljubiteljski gledalci in poslušalci odločajo na nivoju amaterizma o profesionalnem delu vodstva in vsega drugega, in to je zelo žalostno. PS je preživeta institucija, saj ne morejo o najbolj vitalnih zadevah odločati ljudje, ki ne poznajo institucije. To je tako, kot bi isti ljudje odšli v Klinični center in komentirali operacije.

No, pa saj ljudje zdravnikom zdaj največkrat že povedo svojo diagnozo, ker jo pač najdejo na spletu …

Naš PS ni sposoben prepoznati tistega, kar je za nas ključno. Ko je treba reagirati, se politično preštevajo in iz vsega naredijo politično zgodbo. Primer – nekdo je koruptivno ravnal v političnem poslu, njih pa najbolj zanima, ali je naš ali ni. Ko za tiste, ki so kompromitirani in blizu vodstva, ugotovijo, da so šli malo predaleč, jih dajo na hladno, ob tem pa jim pustijo vse privilegije. Pomočnika direktorja dajo v neko sobo, kjer nič ne dela, a prejema direktorsko plačo. Takih je ogromno in so veliki zažiralci proračuna institucije. Druga težava je, da je v PS povprečna starost čez 50 let, mi pa imamo težavo z mlado generacijo, saj nas do štiridesetega leta nihče ne gleda. Nagovarjamo upokojence, ki so že tako ali tako z nami, saj s tem podoživljajo mladost. Vlagamo v jutranje programe in podobno, kjer nagovarjamo ljudi, ki jih itak ne bomo izgubili, dokler ne bodo šli v krsto. RTV je politična institucija, katere lastnik je država, pri tem nas desnica ne gleda in ne želi plačevati naročnine, če pa jo, potem jo plačuje prisilno. Težko bodo rekli, da bi nastavili svojega človeka, če so se nas odrekli! Levica ugotavlja, da prisotnost na nacionalni televiziji ni več vitalnega pomena, saj več pomenijo družbena omrežja. Tako zdaj praktično nimamo političnega botra, ki bi nas ščitil kot ustanovitelj. Naše poslanstvo je kulturno-umetniški program. Levica in desnica sta pokazali, da jima je vseeno za naše kulturno-umetniško izročilo, dokumentacijo in vitalnost. Če ne gre za njihove interese, se lahko o kulturi pogovarjajo samo še kreteni. Lastnik se nas je odpovedal, denar pa še prihaja, nihče nas ne gleda, zato je edino pametno, da ta denar porabimo za sebe!

Kaj ni denarja vse manj?

Ob isti količini denarja smo nekoč delali filme in nadaljevanke, danes pa nimamo za plače! To pomeni, da ta denar nekam gre. A ko se ugotavlja, da je denar kompromitiran, se najde politični problem, intervju s Perkovičem ali kaj podobnega, in že imamo razlog za urgiranje, denar pa je že pozabljen. Zaradi političnega ekscesa se začnejo kregati levi in desni, karavana korupcije pa gre dalje. Dokler v PS ne pridejo mladi, se ne bo spremenilo nič. Dokler otroški in mladinski program ne bo postal temelj naše institucije, se ne bo spremenilo nič. V razvedrilnem programu kupujemo tuje licenčne oddaje, od kviza, ki ga lahko naredi vsak, do najbolj butastih oddaj, saj je vse dobre oddaje kupil že Pop TV – Vsak obraz ima svoj glas, Slovenija ima talent, Zvezde plešejo … Tam morajo ljudje nekaj pokazati, pri nas pa se delajo norca iz sebe na poševnem odru. Če kupuješ licenčne oddaje, se ne govori o avtorju, saj je ta tuj, ne govori se o kostumografih, scenografih, zato ni več kreativnega kadra, o katerem bi lahko pisali zgodbe. Vsa navodila pridejo iz tujine, naši ljudje so samo še obrtniki, televizija pa obrtna institucija. V PS potrebujemo mlade in kreativne ljudi z vizijo, ne pa starih prdcev, ki razpravljajo o tem, kdo je bolj levi in kdo bolj desni!

Ali ste šli v PS, ker ste mislili, da se bo dalo kaj spremeniti?

V PS sem šel, da bi o tem spregovoril pred drugimi člani. Izvolili so me celo brez moje vednosti, ker se za to nisem zanimal. V naši hiši je 2000 zaposlenih, vsi poznajo PS le kot institucijo, ki nastavlja generalnega direktorja in ga takoj po nastavitvi že odstavlja.

Je torej PS glavni problem RTV?

Sploh ne, vendar je sinergija vseh problemov, saj PS ščiti vodstvo, vodstvo pa ščiti PS. Morali bi koga poklicati na odgovornost, napake je treba priznati in jih popraviti. Paradoks je, da imamo težave z mlado generacijo, na mesto direktorja pa izvolimo človeka, ki je že pet let upokojen …

Na nacionalni televiziji se očitno nikoli nič ne premakne, ker ravno volijo direktorja ali pa je ta na svojem položaju še premalo časa in še ne more nič spremeniti. Zdi se, da je ves čas izredno stanje …

Na televiziji imamo milijon strokovnjakov za zvok in razvoj, ko pa sem predlagal sodelovanje na področju nizkih frekvenc, sem dobil odgovor, da to ni možno in se za zdaj še ne da. Kdaj bo to, mi niso znali povedati. Potem pa sem našel mlado zunanjo ekipo, ki na tem področju že dela, torej je mogoče že zdaj! Danes mladih ne moremo več nategovati, saj imajo svoje kamere in telefone, zato ne moremo reči, da je nekaj težko narediti. Na televiziji se ne morejo več igrati samopašne gospodarje časa, ker to niso več. Dokler se televizija ne prevetri z mlado generacijo, bo šla navzdol. Brez kulture, dokumentarnih filmov, otroškega in mladinskega programa je nas konec, saj je potem sistem vrednot na nuli …

Tudi vedenje nekaterih zaposlenih in njihove delovne navade so zelo vprašljive. Kaj se da narediti na tem področju?

Problem je, da ni motivacije, kar se zgodi, če je nekdo za dobro delo plačan enako kot nekdo drug za slabo. Zakon o plačah v javnem sektorju pomeni, da si enako plačan za delo in nedelo. Zakaj bi delali intervju za plačo, če vas ne bo nihče nič vprašal, če intervjuja ne boste naredili? Če ste dobra novinarka, boste raje delali za drug časopis, kjer boste delali dobre intervjuje in boste za to tudi dobro plačani. Institucija RTV je sestavljena iz ljudi, ki so dobri strokovnjaki in delajo povsod, le na RTV ne. Ko smo naredili raziskavo, smo ugotovili, da več kot polovica ljudi nima motivacije za delo, kar so na PS videli kot alarm. Kot sklep so zdaj potrdili Ljerko Bizilj, kar pomeni, da bomo s tem nadaljevali še naprej.

Zakaj ljudje brez motivacije ne zapustijo televizije in prepustijo svojega mesta tistim, ki na primer za svoje veselje snemajo filme za splet, ki se jim pač to res ljubi?

Da niso motivirani, ni njihova krivda. Vsi mladi pridejo na TVS z namenom, da bi delali, menedžment pa jim ne da dela, zato postanejo nekompatibilni s tistimi, ki prihajajo za njimi. Na RTV je tudi svet delavcev, ki bi moral postati močnejši od PS, da bi spremenili stvari. Zakaj se pri svojih letih in ob drugih projektih ukvarjam z RTV? Zato, ker si vsi o meni mislijo najslabše že samo zato, ker sem zaposlen na RTV! Včasih smo bili vsi v Turistu ali Bangladešu (lokala v bližini RTV, op. p.), kjer smo pili, vendar so nam vseeno dali priznanje, če smo kaj naredili dobro. Danes nas imajo za izkoriščevalce in kretene in res ne bi šel rad v pokoj s slabim občutkom o tem, kje sem 30 let delal. To je približno tako, kot da bi mama rekla, da ima rada hčer, vendar se je sramuje …

Javna institucija RTV ni le televizija, ampak tudi radio, orkestri, ZKP, oddajniki …, vendar so največkrat kritike usmerjene zgolj na televizijo. Ali je televizija res največji problem?

O tem smo vsako peto sejo razpravljali na PS, ko je nekdo dvignil roko in opozoril tudi na radio, kar sem bil največkrat jaz. Pred leti je bil izvoljen za direktorja radia Miha Lampreht, ki je odšel vmes na Himalajo. Ko se je vrnil in prišel na sejo PS, je dvignil roko in se predstavil kot direktor, nihče sploh ni opazil, da je prišel oziroma da ga prej ni bilo. Svetniki sploh ne razmišljajo, da poleg televizije obstaja še kaj, zato se vsi ukvarjajo izključno z njo!

Denar se deli že leta na enake deleže. Verjetno so se z leti nekatere stvari tudi precej spremenile, kot so recimo oddajniki, in bi bilo smiselno ponovno razmisliti o delitvi sredstev?

Ko smo naredili raziskavo, so izkazali zadovoljstvo z delom na RTV izključno oddajniki in zveze, vsi drugi so bili nezadovoljni! Razmerje denarja je določeno z normativi, po katerih si za isto delo na radiu plačan desetkrat manj kot na televiziji – imitator bo na radiu dobil desetkrat manj kot na televiziji. Radio ima majhno ceno, ko pa bodo zamrli še posamezniki, ki ohranjajo uporništvo, bo to tudi konec radia. Jezen sem, da razmere niso enake za vse. Radio tudi nima koprodukcije kot televizija …

Koprodukcije so določene z zakonom, težava pa je, da uredniki na delo koproducenta, ki ga izberejo na javnem razpisu, sploh nimajo vpliva!

Zunanji producent napiše v projektu, da bo naredil film o Ronaldu, kar bo zelo drago, PS to sprejme, na koncu pa naredi film s Cimerotičem! Pri tem je RTV nemočen, zunanji producenti pa si to lahko privoščijo. To je res žalostno za našo televizijo.

Verjetno bi bile potrebne tudi spremembe zakona o RTV?

Vsekakor. Zakon ni dober niti za na stranišče. Očitno bodo morali nastopiti res hudi časi, ko bo Facebook v krizi, da se bodo ljudje spet vrnili pred televizorje. A dvomim, da bo kdaj prišlo do tega …