Petdeset odtenkov Naomi Watts

Serija Gypsy, ki jo je pred dobrim tednom lansiral Netflix, je zelo ženska serija. Ima scenaristko, režiserko in glavno junakinjo ter okoli ženske skoncentrirano zgodbo. Lisa Rubin, ki je menda znala pisati dobre seksualne scene že v času študija, se je v Hollywoodu uprla željam agentov, ki so hoteli, da napiše nekaj podobnega Petdesetim odtenkom sive, in si zamislila scenarij za psihološki seksualni triler Gypsy. Ponudila ga je Netflixu, ki ga je sprejel, nato pa vseeno postala vsaj delno povezana s Petdesetimi odtenki sive. Režijo prvih dveh epizod in vlogo izvršne soproducentke je namreč prevzela Sam Taylor-Johnson, torej prav režiserka omenjenega filmskega hita, ob katerem so v kinematografih o malo drznejši spolnosti fantazirale predvsem ženske gledalke, žensko režiserko pa si je Rubinova ob začetku sodelovanja z Netflixom zaželela sama.

Gospodinja z napako

Desetdelna novost Netflixa sicer ni serija, ki se vrti samo okoli spolnosti. Glavna junakinja, psihoterapevtka Jean Holloway, je podobna junakom, ki smo jih v zadnjih letih gledali že v mnogo serijah, le da so bili ti doslej predvsem moški. Rubinova, ki se je, ko gre za delo psihoterapevtke, lahko posvetovala s svojo sestro, kognitivno vedenjsko terapevtko, je želela ustvariti močan ženski lik z napakami, ki je poln strasti in sprejema nekatere slabe odločitve, a je vseeno človeški. V destruktivno dvojno življenje se njena junakinja spusti zaradi zdolgočasenosti, svojega značaja, morda pa tudi spolnih nagnjenj, ki jih ne more izživeti s svojim možem, a v svojem bistvu ni slaba. Razpeta je med družinskim Connecticutom, kjer se poskuša udomačiti v vlogi žene in mame, in New Yorkom, kjer se kot terapevtka igra z življenji svojih pacientov, ko vstopa v njihovo intimo. Prevzame drugo identiteto, s katero se zaplete v ljubezensko razmerje z divjim dekletom iz kavarne, v katero se zaljubi. Diane, kot se dekletu predstavi Jean, in stik z njeno mlajšo kopijo je vzpostavljen.

Gypsy ni za vsakega, zato je vprašanje, če vse skupaj ne bo ostalo samo pri eni sezoni. To med drugim namigujejo kritike, ki kljub dobri igri niso povsem naklonjene seriji, in Netflix, ki še ni napovedal druge sezone, je pa serija kljub temu že dobila nekaj privržencev, ki so si jo ogledali na mah, takoj ko je prišla v ponudbo Netflixa.

Največji adut je glavna igralka

Nekaterim se desetdelna serija zdi prepočasna, nekaterim preveč seksualna, nekaterim ne bo všeč lezbična tematika (čeprav je po novih statistikah PornHuba v iskalnik najpogosteje vpisana prav beseda lezbijka), se pa verjetno nihče ne bo pritoževal nad glavno zvezdo serije, igralko Naomi Watts. Wattsova je svojo priložnost, da jo je opazil ves svet, dobila v Mulholland Drivu Davida Lyncha leta 2001, čeprav je že prej veliko igrala. Britanka, ki je pred prihodom v Hollywood precej delala v Avstraliji, se je za igralski kruh v Ameriki morala boriti, a se je na koncu izplačalo. Zdaj je igralka, ki spada v prvo kategorijo hollywoodskih zvezd, v žepu pa ima več nagrad in dve nominaciji za oskarja. Gypsy ji tako ne bo naredil škode. Tudi če serija sama po sebi na koncu ne bo obveljala za velik uspeh, se vsi strinjajo, da je igra Wattsove v njej brezhibna, konec koncev pa jo še vedno lahko spremljamo v novih delih Twin Peaksa, kjer igra eno od opaznejših stranskih vlog.

Fleetwoodow Gypsy

Ena boljših stvari v seriji Gypsy je glasba, sploh tista, s katero je opremljena uvodna špica. Gre za pesem Gypsy skupine Fleetwood Mac, ki se z besedilom o ženski, ki se nostalgično ozira za svojo preteklostjo, dobro ujema z zgodbo serije in seveda z njenim naslovom, zato ni čudno, da si je avtorica serije zaželela prav to skladbo. Priredbo je naredila pevka Stevie Nicks, ki je posnela minimalistično različico, v kateri do izraza prideta njen glas in klavir.