Pa vi, še čutite ljubezen?

Preden je svet zajela disko vročica, so bili sintetizatorji domena umetnikov ranga Keith Emerson, Jean-Michel Jarre in Tangerine Dreams ter podlaga kičastih hitov, kot je Popcorn (Hot Butter). Giorgio Moroder, Pete Balotte in Donna Summer pa so jih z I Feel Love iztrgali iz rok intelektualcev ter množicam ponudili čisti hedonizem.

Seveda se je moralo to zgoditi ob pravem času na pravem kraju: prostor je bil New York, čas med otvoritvijo kluba Studio 54 in rojstnodnevno zabavo Biance Jagger, ki je tja prijezdila na belem žrebcu, na povodcu golega Adonisa, ter Vročico sobotne noči, v kateri je John Travolta upodobil brooklynskega mladeniča, ki živi za ples. Ne eno ne drugo nima veliko skupnega s pravim diskom – je pa od takrat naprej dovolj diska za vse!

PIVO, AVTI IN DISKO

Največje plošče disko ere in plesne elektronske glasbe niso posneli v ZDA, temveč na Bavarskem. Laški gastarbajter Gigi in otoški soborec Pete sta z Donno sodelovala že pri skupnem preboju Love To Love You Baby (1975), ob bojkotu radiev zaradi Donninega pohotnega vzdihovanja pa je ta 17-minutni ep postal klubski hit. I Feel Love so posneli za Donnin peti album, ki so ga hoteli končati z nečim, kar bi zvenelo futuristično. Sintetiziran zvok je bil takrat že doma v fantastiki in grozljivkah, Wendy Carlos pa je z njim recimo podložila Kubrickovo Peklensko pomarančo.

Če vam prihranimo podrobnosti: skoraj celo skladbo so sestavili z zvoki iz Mooga Modular 3P, Pete je besedilo spisal, ko je Donna tri ure po telefonu z astrologom računala, ali naj ostane s tedanjim partnerjem ali naj skoči v objem Bruceu Sudanu, vokal pa so posneli v prvo. Donna je bila nadarjena pevka, delavna, disciplinirana, znala je improvizirati, studijsko delo je ni zanimalo, je pa skladbe praviloma posnela v enem poskusu. Omeniti velja še, da za razliko od s kokainom impregnirane založbe Casablanca v studiu ni bilo kaj dosti razvrata, večina ekipe ni niti pila alkohola.

ZVOK PRIHODNOSTI

V nasprotju z založbo, ki je v zgodovinski sintezi elektronske energije, disko groova in zapeljivega glasu videla ravno toliko potenciala, da jo je kot B-stran dodala singlu Can't We Just Sit Down, je Brian Eno, ki je v Nemčiji z Bowiejem snemal album Low, takoj prepoznal bistvo: »Slišal sem zvok prihodnosti. To je to, iskanja je konec. Ta pesem bo spremenila zvok klubske glasbe za naslednjih petnajst let.« No, zmotil se je za vsaj četrt stoletja, saj so vzorec pograbili alternativci in disko scena, Blondie so ga podložili pod Hart of Glass (Debbie Harry: »S Chrisom sva oboževala Donno, I Feel Love pa je zvenel prelomno, komercialno in seksi.«), v tej plošči se je napajal Hi-NRG, novoromantični elektro pop, italo-house pa tudi tehno. Giorgio: »Najprej se nisem zavedal, kaj smo posneli, potem pa sem predvsem bas linijo slišal v mnogih hitih. Danes skoraj ni EDM skladbe, ki ne bi imela vsaj enega elementa I Feel Love. Tudi če jih ne slišite, so tam, ker se jim je pri plesni muziki zelo težko ogniti.«

KRALJICA DISKA

Donna Summer se je v anale zapisala kot prva dama diska in ena najbolje prodajanih pevk vseh časov. Petkratna grammyjevka je prodala več kot 130 milijonov plošč (32 hitov). Navdahnjena s hipijevsko kulturo je najprej pela v psihedeličnem rock bendu, kot članica muzikala Hair prišla v Evropo, spoznala Giorgia in Peta ter z njima posnela cel kup muzike. V 80. letih je s hitom She Works Hard For Her Money ob gejevski postala še ikona feminizma, bila kot prva črnka nominirana za nagrado MTV, plesne hite pa je snemala še globoko v novo tisočletje. Leto po smrti (2012) so jo kot »prvo divo nove pop ere« sprejeli v Rokenrolovsko dvorano slavnih.

GIGIJEV FILMSKI PEČAT

Kultni Giorgio Moroder je ob glasbi pustil pečat tudi na filmu. Prvega oskarja je pobral že s prvim albumom s filmsko glasbo, Polnočni ekspres. Pet let kasneje so mu podelili kipec za pesem Flashdance ... What a Feeling, ki jo je odpela Irene Cara. Tretjega je dobil za Take My Breathe Away, ki jo je s skupino Berlin posnel za Top Gun. Z glasbo je opremil tudi Ameriškega žigola, Brazgotinca (Scarface), presežnik je bila tudi njegova restavracija Langovega Metropolisa iz leta 1927. Omeniti velja še glasbo za ikonično ZF-franšizo Bojna ladja Galaktika, oba dela Neskončna zgodba (Limahl), Foxes (D. Summer - On the Radio), Ljudje mačke (D. Bowie - Puting Out Fire), Over The Top (Kenny Loggins - Meet Me Half Way), leta 2016 pa je soustvaril še glasbo za računalniško igro Tron. Gigi ima v domači vitrini tudi štiri grammyje, zadnjega je leta 2014 pospravil za album Random Access Memories (Daft Punk).

Gregor Zemljič, tehno pionir in guru masteringa

»Elektroniko kot formo so dali Kraftwerk, Moroder pa je postavil strukturo klubskega komada za vse žanre, ki imajo 4x4 osnovo, bas, kick in 'šraufanje' sintov. Disku, ki je bil prej narejen z živimi inštrumenti, je dal Giorgio bolj tehnološko podobo. V tistem studiu so z istim Moogom potem delali tudi Queeni, kar se sliši v Another One Bites the Dust in Radio Ga Ga. I Feel Love je zanimiv, ker je narejen elektronsko, kot se muzika dela danes, a zdaj tako radikalna glasba, kot je bil ta komad za tiste čase, ne dobi toliko pozornosti. Zame ta komad ni tako pomemben kot sam Moroder. Če ne bi bilo njega, jaz ne bi bil, kjer sem. Njegov zvok me je oblikoval, čeprav to ni moj žanr, ker je zame preveč pop. Bil je revolucionar, zato tudi I Feel Love še vedno deluje. To je komad za biti zadet v klubu in plesati.«

Jure 'Sare' Havliček, tehno pionir in nu disko producent

»Če pomislim, da te skladbe sploh niso želeli 'forsirati'. Revolucija se ni zgodila takoj, cunami je prišel v 80. letih, ko so prišli newyorški postdisko, elektro, hip hop, italodisko ... Nile Rodgers je v I Want Your Love (Chic) imitiral I Feel Love z basom, ker mu ni bilo jasno, kako jim je uspelo posneti tako natančen ritem, saj so Američani takrat snemali z živimi inštrumenti.«

Den7el, nu disko DJ mlajše generacije

»Pred nekaj meseci sem set v Klubu K4 začel s to pesmijo in je plesišče eksplodiralo. Produkcija te skladbe je tako dobra, da še po 40 letih zveni futuristično in tudi današnji mladini zveni dobro.«

Sylvain, starosta DJ-scene

»Ta komad me spremlja vso kariero. Vsako leto pride kak remiks, vsakih pet kakšen res dober in v različnih obdobjih se v določenih žanrih zelo čuti njegov vpliv. Pred leti si na številnih tehno ploščah lahko slišal cel ritem in melodiko te skladbe ali pa nekaj, kar je skozi filtre nanjo spominjalo, pa gre za na prvi posluh precej drugačen žanr.«

Dean Windisch, Radio Salomon

»Z diskom so črnci prvič postali superzvezdniki, saj se je medil v gejevskih in črnskih klubih, šele s popularizacijo so ga zgrabili tudi belci, to pesem pa je večina Slovencev prvič slišala šele v izvedbi Marca Almonda. Moroder je postavil neki tipičen zvok in z I Feel Love naredil disko pomembnejši in boljši, kot je bil. V resnici pa je bila scena dobra le leto ali dve, potem pa se je sesula in prišel je punk. Če ne prej, je bilo diska konec, ko je disko komad posnel Rod Stewart. Največ za žanr pa je naredila Vročica sobotne noči, ki je gejevsko subkulturo transformirala v modni trend. Pri nas disko ni bil alternativa, to muziko so poslušali šminkerji, se je pa ob tem komadu večina prvič srečala z enim najvplivnejših producentov tistega časa.«