favorskaya Svet24.si

Ruske oblasti aretirale novinarko, ki je pokrivala...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

ronaldo 11 Ekipa24.si

Avtor selfija v velikih težavah: zaradi vdora na ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Ljubljanski repertoar, napisan z emoji <3

Mimi Inhof, Vklop, 22.06.2017 18:00:00

Nestrpno pričakovanje ob vrnitvi ameriške zasedbe v Slovenijo po devetnajstih letih je eruptiralo s prihodom trojke na oder polne ljubljanske arene.

Delite na:
Ljubljanski repertoar, napisan z emoji <3

Green Day so najpopularnejši svetovni bend s predznakom punka; kombinacija političnih parol in spektakularnega nastopaštva jih drži pri vrhu globalne koncertne popularnosti.

Mladi obrazi, nagneteni pred odrom, so nekoliko skeptično sprejeli posebne goste Rancid, sodobnike osrednjih zvezdnikov večera, ki niso nikoli podpisali pogodbe z veliko založbo in zato (p)ostali underground atrakcija ameriškega punka. Green Day so po nenadni globalni popularnosti sredi devetdesetih (ko so tudi dvakrat nastopili v Tivoliju) nekoliko zatonili, se z ustoličenjem Georgea Busha vrnili z multiplatinasto konceptualno ploščo American Idiot in doživeli renesanso popularnosti. Glasbeno izrazoslovje so razširili izven ozkega formata pop punka in ga nagnili proti klasičnemu stadionskemu rocku. In mlajšemu občinstvu.

Green Day pa so na odru izvajali svojo stvar: od uvodne Know Your Enemy je pevec/kitarist Billie Joe Armstrong publiko pumpal z »Hey-ooo, I said: heeeey-oooo«, ki se je vsakič iz dvorane vrnil glasneje, že v začetku na oder zvlekel prvega obiskovalca, ga ob opazni grozi varnostnikov nagovoril na skok v iztegnjene roke in kot petelin z majhnimi, hitrimi koraki stopical preko sprehajališča, speljanega v občinstvo. Ozvočenje je bil glasno, pirotehnika je butala še glasneje. Bobnar Tre Cool je držal ritem teatralno, z velikimi zamahi in navihanim izrazom, basist Mike Dirnt se je držal svoje strani in z mimiko izdajal, da je njegovo delo težaško, dodatni trije glasbeniki pa so se držali globoko v ozadju, saj je Armstrong kot magnet plenil poglede celotne dvorane. Skrbno zložen repertoar, nekaj glasnih šusov, nato »gremo-vsi-prepevat« balada (npr. Boulevard of Broken Dreams), nato spet par energičnih »hey-hey-hey« in spet trenutek za lovljenje sape (Are We the Waiting). Kot mojster ceremonijala je Billie vmes zapakiral še izjave o lepotah naše prestolnice, dobrem počutju med nami, se ovil v slovensko zastavo in vsako priložnost izkoristil za kričanje »Lubiana« – ob huronskem odzivu, seveda. Pri Knowledge je kitaro zaigrala kar obiskovalka iz prvih vrst, ki ji je nato inštrument podaril. Green Day so vrhunski izvajalci in dobri dve uri v Stožicah sta bili evforični, občinstvo je kričalo, kot eno valovilo v ritmu glasbe, bend se je garaško potil, in ko je 10.000 ust ob konfetkih prepevalo sklepno Good Riddance (Time of Your Life), brez katere ne mine nobena valeta, se je zdelo, da so res doživeli najboljši žur svojega življenja. Je to punk rock ali ni? So Green Day le milijonarji s protestniškimi parolami? Smo mediji lahko užaljeni, da nam niso namenili niti minute? Stvar debate, a polovica dvorane, mlajše od dvajset let, je doživela nepozaben rock spektakel. Verjetno naslednjič ne bodo čredno sledili sošolcem na koncert sumljive balkanske estradnice, ki prepeva o prešuštvu. Še je upanje.