Lahko bi bil Apolon, a je raje Ares

Daniel Sharman, 31-letni britanski igralec, ima izkušnje z igranjem od otroštva, saj je na gledališke deske stopil že pri devetih letih, precej kasneje pa sta sledila še film in televizija. Manekenski videz, po katerem bi prej rekli, da ga bomo videli v romantičnih dramah ali kot superheroja, ni tlakoval njegove igralske poti, saj je raje nastopal v bolj netipičnih vlogah, takšna pa je tudi vloga negativca Troya Otta v seriji Bojte se živih mrtvecev, v kateri je začel igrati letos, v njeni tretji sezoni.

Njegova prva filmska vloga je prišla pred sedmimi leti v neodvisnem filmu The Last Days of Edgar Harding, že leto kasneje je postal del zasedbe hollywoodskega blockbusterja Nesmrtni, v katerem je igral boga vojne Aresa, leto zatem pa je pristal v popularni seriji televizije MTV Najstniški volkodlak. »Vedno je bolj zanimivo igrati like, ki so v nasprotju s predstavami, ki jih imajo ljudje o vas,« je v intervjuju, ki ga je dal ekskluzivno za revijo Vklop, povedal Sharman, ki ga bomo v prihodnjih letih zagotovo še veliko videvali tako na velikem platnu kot na televiziji. In to tako zaradi videza kot zaradi talenta. Ne manjka mu ne enega ne drugega.

Za vami je precej naporen del sezone, večina vaših bolečin pa je bila povezana z Madison, ki jo igra Kim Dickens. Zakaj jo imate še vedno radi?

Mislim, da zato, ker jo Troy razume in občuduje njeno motivacijo. Madison počne stvari zaradi svojih prepričanj in ker je zaradi preživetja pripravljena narediti vse. Spoštuje jo tudi po tem, ko mu skoraj iztakne oko z žlico, saj verjame v stvari enako močno kot on in je sposobna ukrepati brez vpletanja čustev. Zato jo bo Troy občudoval ne glede na to, kaj bo naredila. Na neki način je zaljubljen vanjo.

Zanimivo je, da so v seriji na takšen način spojili mladega igralca in starejšo igralko.

Kim vas bo ubila zaradi te izjave. Ampak da, mislim, da gre za pogumno pisanje. Normalno bi spravili skupaj mladega igralca in igralko, a je veliko zanimivejši takšen odnos, še posebno ker si začnete zastavljati vprašanja o Troyu in o Madison. Toliko kot je ta odnos njegova obsedenost, je tudi njena. Serija je polna takšnih presenečenj in za igralca je to, da se ne giblje v okvirih normalnega in stereotipnega, odlično.

Bo za Troya prišel čas za več sovraštva ali za več ljubezni?

Za kombinacijo obojega, predvsem pa tega, da ga boste bolje razumeli. Morda ne boste čutili empatije do njega, boste pa spoznali, da pošast ni postal zato, da bi bil pošast, ampak iz določenih razlogov. Troy počne stvari v imenu preživetja in naredi tisto, česar drugi ne bi, uživajo pa koristi od tega, čeprav ne želijo vedeti, kaj je nekdo storil, da so prišli do njih. Kot recimo ljudje, ki uživajo meso, ne želijo pa videti, kako je bila žival ubita. Troy je oseba, ki je mesar, vsi drugi pa jedo meso.

Sami, ko ste sprejeli vlogo, niste vedeli, kakšen lik boste igrali. Ste se, ko ste izvedeli, da boste negativec, tega razveselili?

Pogovoril sem se s scenaristi in jim dejal, da nočem igrati osebe, ki bi čutila le slo po krvi, ker se mi to ni zdelo zanimivo, ne novo, ne potrebno. Hotel sem, da bi se njegova zgodba razvila v to smer, da bi ljudje na koncu razumeli moj lik in da bo predstavljen kot človeško bitje.

Zanimivo se mi zdi, da ste na videz kot bog ljubezni Apolon, dobivate pa vloge boga vojne Aresa. Je to stvar vaše izbire?

Točno tako! Vedno je bolj zanimivo igrati like, ki so v nasprotju s predstavami, ki jih imajo ljudje o vas. Da suhega belopoltega igralca angažirajo za vlogo boga vojne, je čuden koncept, ki pa mi je všeč. Všeč mi je, ko se stereotipi postavijo na glavo. Človek je človek in nikoli ne veš, kaj se skriva za zunanjo podobo. Obožujem producente, ki si upajo tvegati. Morda zlobnež ni pokrit z brazgotinami, ampak je videti nedolžen. Eden od mojih najljubših filmov je Nekoč je bilo na Divjem zahodu, v katerem je negativca igral Henry Fonda, ki je s svojimi modrimi očmi vedno predstavljal nekaj romantičnega, in to se mi je zdela odlična izbira, ker je presenetila gledalce.

Ste se kdaj vprašali, kakšni bi v svetu, ki bi bil podoben svetu živih mrtvecev, postali sami?

Kot igralec se vedno vprašaš, kako bi v določeni situaciji reagiral sam, ampak potem nikoli ne reagiraš tako, kot misliš, da bi. Največji problem je, ko misliš, da bi se odzval dobro. Sam imam s tem kar nekaj izkušenj, ker sem dosti potoval in prišel v precej nevarne, kočljive situacije.

Kje na primer?

V nekaterih delih Afrike in jugovzhodne Azije sem se srečal z oboroženimi ljudmi in so stvari ušle izpod nadzora. Ko pride trenutek odločitve, te lasten odziv zelo preseneti. Ko sem mislil, da bom plemenit, nisem bil, ko sem mislil, da bom na smrt prestrašen, pa sem se spet presenetil. Vedno narediš stvari, ki jih ne pričakuješ. Če bi se znašel v svetu živih mrtvecev, bi bil glede na to, da menim, da bi se odzval dobro, po vsej verjetnosti obupen.

Ko se srečate s pravo puško, potem ni tako, da to lažje sprejmete, ker ste orožja iz filmov in serij, četudi umetnega, že vajeni?

Imeli smo treninge streljanja, čeprav bi se v resničnem strelskem obračunu verjetno skril in zvil v klobčič. Streljanje je podobno boksanju. Gledaš boksanje po televiziji in si rečeš, da je videti dokaj preprosto, a te, ko se moraš z nekom dejansko boriti, nič, niti trening, ne more pripraviti na to, ko te nekdo udari v obraz. Puške, ki jih uporabljamo v seriji, so prave, a ne streljamo pravih nabojev, so pa ti polni, tako da je njihov zvok zelo močan in deluje zelo realistično. Zame je to vsekakor novoodkriti strah.