Kozmonavt v času

Verjetno se njegove zasedbe Desert Fox z začetka novega tisočletja danes spomnijo le njegovi prijatelji, saj se je po izdaji prvega in edinega albuma razšla. Sergej Čas, pevec in avtor skladb, je namreč po tem redko stopal na odre. Album Kozmonavt je izšel konec lanskega leta kot bendovsko-kantavtorska plošča z uglasbeno poezijo, naslonjeno na skrbno producirano bendovsko godbo.

Album odpira Rad bi te čakal z verzom: »Pravijo, da sem junak besede. Vesel je večkrat moj nasmeh, a časovnica je bedno prazna, kariera za umret'.« Močna predstavitev naravnost »s prve«?

Res je. V poeziji na albumu sem se »slekel«, če lahko temu tako rečem. Pri besedilih sem se držal načela, da je v življenju tako kot pri šahu, kjer kralj in kmet po končani partiji pristaneta v isti škatli, zato sem se dotaknil tematik, ki so v današnji družbi tabuji. Vezna nit plošče je človeška minjivost.

Naslovna skladba je posvečena Juriju Gagarinu, prvemu človeku v vesolju, Kaj ostalo je pa »vsem, ki so dali življenja v vojnah za svobodo slovenskega naroda in slovensko besedo«. Desert Fox (Puščavski lisjak) je bil vzdevek feldmaršala Erwina Rommla, skorajda edinega neumazanega poveljnika Wehrmachta. Opevate junake, ki jim trenutni čas ni naklonjen?

Ljudje v silni želji po dokazovanju pozabljamo na pomembne stvari. V Desert Fox smo kritični do prevlade kapitala nad medčloveškimi vrednotami, zato smo si ime nadeli po tragični osebnosti, ki je v zgodovini zmogla obrniti hrbet političnemu stroju, ki je človeštvo vodil v pogubo. Na Kozmonavtu sem skušal v skladbah ujeti in aktualizirati nekaj prelomnih trenutkov. Zagotovo sta to polet človeka v vesolje in dejstvo, da nam je Slovencem kot narodu skozi zgodovinska trenja uspelo ohraniti svojo besedo in zaživeti v svoji državi. Nikakor pa vsebine niso politične, prej družbenokritične, z vidika smrtnika. Vidim jih kot zgodbe, polne zavedanja in brezkompromisnega realizma.

Zakaj ste za vrnitev v studio potrebovali 15 let, če ste ves čas ustvarjali?

Po razhodu benda sem skladal in pisal, snemal pa nisem, ker sem bil pod vtisom ignorance nekaterih urednikov, ki so mojo glasbo vztrajno potiskali v arhive. Preprosto nisem videl prostora za svojo glasbo, ki je z leti postajala vse bolj osebna in perfekcionistična, kot radi zapišejo recenzorji. Stvar se je obrnila šele, ko sem se srečal s producentom Zmagom Zedom Šmonom. On mi je dal elan, da sem se ponovno vrnil v studio.

Besedila se berejo kot poezija ob spremljavi glasbe. Nastajajo najprej na papirju in šele nato glasbeno?

Različno: včasih je najprej glasba, včasih so to besede, v glavnem pa se v procesu ustvarjanja prepletajo. Zgodi se celo, da pred snemanjem skladbo popolnoma spremenim.

Album je kantavtorski in hkrati zelo bendovski. Se udobneje kot sami s kitaro počutite z zasedbo?

Zagotovo rad nastopam z zasedbo, v studiu pa raje delam z manjšo skupino ljudi. Demo posnetki nastajajo s kitaro ali klavirjem, nato pa sva z Zedom poskušala uresničiti mojo vizijo pesmi.

Zdaj naj bi že pripravljali novo ploščo za prihodnje leto. Je obisk studia odprl »kreativne čakre«?

Leto, preživeto v studiu, me je spremenilo: spet sem dobil voljo do ustvarjanja in koncertiranja, ignoranca nekaterih domačih urednikov pa me ne gane več, saj sem lep odziv dobil iz tujine. Album je v sklopu projekta World Music Charts Europe aprila romal na 46 evropskih radijskih postaj, v kar nekaj državah se je po glasovanju urednikov in poslušalcev uvrstil med top deset albumov. Mogoče to ni nič posebnega, je pa na neki način potrditev, da včasih glasba sama najde pot do ljudi.