Kaj vse je ušpičil Filip Flisar

Mariborski šampion Filip Flisar je poskrbel za številne srečne, a tudi nesrečne trenutke pretekle smučarske zime. Dosegel je dve zmagi, drugo in tretje mesto, na koncu pa tako na svetovnem prvenstvu kot v seštevku svetovnega pokala pristal na nehvaležnem četrtem mestu. A hkrati je poskrbel za zelo zanimiv adrenalinski podvig, ko je po domačem Mariboru preizkusil nekaj, kar lahko vsi zaenkrat gledamo bolj ali manj le v filmih – vožnjo z jet- -packom na smučeh.

Z jet-packom po Mariboru

Lani, ko se je Flisar pojavil na Red Bullovih pločevinkah, so izvedli akcijo Izzovi Filipa. »Ljudje so mi pošiljali izzive, ki bi jih lahko naredil na smučeh. Eden izmed njih, ki ga je predlagal Luka Vilec, je bil, da bi naredili progo za smučarski kros po ravnem in bi jo prevozil z jet- -packom. Ideja se mi je zdela zelo dobra, zato smo z Red Bullom dali jet-pack izdelati dvema Slovencema. « Prva etapa se je zgodila lani na Pokljuki, letos pa si je za nekoliko drugačen smučarski podvig izbral domači Maribor. »To je takšna stvar, ki bi si jo marsikdo želel preizkusiti, a nima možnosti, ker ni ravno poceni in lahko izdelati jet- -packa. Moram pa reči, da je po mestu blazno težko voziti s tem – trikrat sem pošteno padel.«

100.000 obratov in 120 kilometrov na uro ob Dravi

Majhen turbinski motor, ki ga je poganjal po mariborskih parkih, trgih, poljih in ulicah, proizvede kar 40 kilogramov potisne moči, vrti pa se na blizu 100.000 obratih. »Hitro izgubiš ravnotežje. Zamislite si, kako je, če te 40 kilogramov prevaga v eno stran. Tudi ko spustiš hitrost, te še naprej poganja, dokler ima gorivo, še kakšne štiri sekunde. Tako da lahko postane kar zanimivo, če padeš. A ostal sem kolikor toliko cel,« se je nasmehnil. Filip se je v dveh snemalnih dneh največpeljal okrog 120 kilometrov na uro ob Dravi, a pravi, da v mestu ni bila »finta« v hitrosti, temveč spretnosti. Nekaj čisto drugega se je namreč peljati po stopnicah, asfaltu in granitnih kockah kot po smučišču. Jet-pack gre sicer še hitreje, celo 200 kilometrov na uro. »To ne gre kot avtomobil, ki v prvi pospešuje dosti bolj kot v četrti, ampak je pospešek konstanten. Zato ne starta preveč hitro, a ko dobi hitrost, je res hudo, lahko celo zahrbtno. A bilo je super, zelo sem užival. Začutil sem navdušenje: ne le pri sebi, ampak tudi pri tistih, ki so gledali.« Skoraj zagotovo bo jet-pack še ostal v uporabi, a se zaveda, da tega ne more biti veliko, saj ob aktivni karieri za takšno zabavo, ki je lahko nekoliko nevarna, ni veliko časa. »Ker sem imel letos svetovno prvenstvo, ne bi bilo ravno dobro, če bi se pred tem polomil z jet-packom, zato sem vse delal v mejah normale; če prvenstva ne bi bilo, bi lahko bolj pretiraval.«

Miren v olimpijsko sezono

Na prvenstvu v španski Sierri Nevadi je bil vsekakor med najhitrejšimi, a je zaradi nesrečnega dotika na koncu pristal na četrtem mestu. V finalu, v katerem je branil naslov svetovnega prvaka, se je v boju s Francozom Francoisom Placeom zapletel in padel, že pred tem pa povozil količek in bil na koncu diskvalificiran. »Mogoče sem bil celo najhitrejši, in če ne bi imel smole, bi bil zelo spredaj, če ne celo na najvišji stopnički. V krosu pač tudi (ne)sreča igra vlogo. Tisti, ki so gledali bolj podrobno, so lahko videli, da sem dobil pred tem od Jamieja (Prebblea, op. a.) palico med noge, potem pa nisem mogel več kaj dosti narediti. Ampak takšen je šport, nimaš kaj. Meni je najbolj pomembno, da se lahko res zberem za najpomembnejše tekme in takrat odpeljem, kot je potrebno. Miren lahko grem v pripravljalno obdobje in naslednjo sezono, ko so olimpijske igre.«

S preteklo sezono pravi, da je zelo zadovoljen. »Po mojem je bila to celo moja najboljša v karieri – ne toliko rezultatsko gledano, ampak kot športnik sem zelo napredoval: kondicijsko, mentalno in tehnično. Dober sem bil takrat, ko so bili najtežji pogoji.« V tem pogledu je bil najbolj vesel dveh zmag na koncu alpske turneje v italijanskem Innichenu. Za tem pa je staknil virozo. »Mogoče sem naredil napako, da nisem izpustil naslednjih dveh tekem v januarju. Lepo bi se pozdravil in pičil naprej. Tako pa me je dokončno položilo. Do konca sezone je bila praktično vsak vikend tekma, zato se potem nimaš časa pozdraviti.« A veseli ga, da se je po tem pobral in se za konec trikrat zapovrstjo uvrstil v veliki finale.

Le teden dni dopusta, sicer pa »skozi« treningi

Za pogovor smo ga ujeli na kratkem oddihu z dekletom v Španiji. »Tu je lepo vreme: toplo, kratki rokavi, brez stresa. Da se mi malo spočijejo možgani in telo, da pridem k sebi.« Pred razmislekom in pripravami na novo sezono si je lahko vzel le kakšen teden dni prosto, po vrnitvi v Slovenijo pa ga je že čakala magnetna resonanca rame. »Upam, da bo vse v redu. Potem pa se takoj začne nabiranje kondicije, testiranje smuči. Ko rečem, da sem na pavzi, s tem mislim, da ni tekmovanj. Treningi pa so skozi, nimaš tu kaj,« je zaključil in se poslovil z značilnim nasmeškom in dobro voljo.

Od deskanja v puščavi do kolesarjenja na Luni

Slovenskim športnikom je iskanje takšnih nenavadnih podvigov očitno blizu, zato smo zbrali nekaj najbolj kultnih, najnenavadnejših in najbolj odpičenih z našega in drugih koncev sveta.

Ne glede na to, da je že kar lep čas mimo, natanko 22 let, se ob tej

priložnosti splača spomniti odpičenega košarkarskega podviga, ki se ga je odločil izvesti takrat še rosno mlad Marko Milič na slovenskem prvenstvu v zabijanju. Leto dni prej je preskočil tri soigralce, nato pa se pred naslednjim dnem slovenske košarke mesec dni pripravljal na nov izziv: v polfinalu je najprej preskočil motor, za veliki finale pa še avtomobil. Celo v NBA se je veliko govorilo o tem; kakopak je Milič kasneje postal član legendarnih Bikov iz Chicaga. Za zabijanje je kot nagrado prejel preskočeno hondo CR-X, še pred tem pa je moral najprej položiti vozniško dovoljenje, saj je bil star šele 17 let.

Marko Grilc, slovenski deskar na snegu, se je leta 2013 v eni izmed epizod svoje športne oddaje Grilosode podal v Dubaj. Tam je s svojima deskarskima kolegoma Mikkelom Bangom in Jyejem Kearneyjem preizkusil zaprto smučišče sredi puščavske države, bazen z umetnimi valovi za deskanje na vodi in se za konec podal še v rdeči pesek dubajske puščave. Z njim se je spopadel kar na svoji smučarski deski. »Tako zabavno se nisem še nikoli imel!« je takrat komentiral Grilc.

Nazadnje sta se z nenavadnim podvigom spopadla brata Rok in Nac Florjančič, ki sta vodne skuterje preizkusila kar v montažnem bazenu na mononavtičnem sejmu v Oslu. »V montažnem bazenu 30 krat 20 metrov sva pet dni po trikrat na dan s skuterjem z vragolijami navduševala obiskovalce sejma. Bila sva edina, ki so ju prireditelji povabili, kar je za naju velika čast,« je za časopis Večer povedal Rok.

Seveda pa je po svetu »malo morje«, kot je rekel Flisar, takšnih in drugačnih športnih podvigov, toliko, da jih niti mariborski »brko« na žalost ne more vseh preizkusiti. Izmed mednarodnih smo zato izbrali le dvojico. Slovaški gorski kolesar Filip Polc se je na primer odločil, da bo s kolesom preizkusil kar ozke ulice favel v brazilskem velemestu Riu de Janeiru. Favele so s svojimi strmimi in ozkimi ulicami kot nekakšen betonski gozd, po katerem vodi nešteto poti za spust z gorskim kolesom, je razmišljal Polc. V Rio se vrača vsako leto, saj pravi, da favele zanj predstavljajo odličen poligon za trening, ulic in stopnic pa je toliko, da še dolgo ne bo poznal vseh. Tako imenovan urbani spust se je medtem že razvil v pravo disciplino. Njegov kolesarski kolega iz Belgije Kenny Belaey, štirikratni svetovni prvak v disciplini trial, se je lotil mogoče še vratolomnejšega izziva: vožnje s kolesom po 18 metrov dolgi gurtni, in to 112 metrov nad sotesko na nadmorski višini 2700 metrov. A njegove želje so še bolj visokoleteče in vsekakor primerne za adrenalinski zaključek tega prispevka: »Želim biti prvi človek, ki kolesari na Luni. Ali ne bi bilo to super?«