Igra asociacij na Privškove pesmi

Spet je bil čas za Poletno noč, tradicionalni gala koncert, ki obuja spomine na bisere iz zakladnice slovenske zabavne glasbe. Letošnja Poletna noč je bila posvečena 80-letnici rojstva pianista, dirigenta in skladatelja Jožeta Privška. Na Kongresnem trgu so zato v sredo, 21. junija, zazvenele njegove največje uspešnice v izvedbi Ota Pestnerja, Darje Švajger, Alenke Godec, Nuše Derenda, Nuške Drašček in drugih. Prireditev pa sta povezovala Bernarda Žarn in David Urankar, ki sta ob poslušanju nekaterih največjih uspešnic mojstra Privška z nami delila spomine, ki so jih le-te vzbudile.

Silvestrski poljub

Bernarda: »Že vrsto let povezujem božično-novoletne koncerte Železničarske godbe Zidani Most in zdi se mi, da nihče ne bi hotel iz dvorane, če na koncu ne bi zaigrali še Silvestrskega poljuba, ki ga Janez Krivec, sicer tolkalec, zapoje tako, da se ježi koža in iščejo robčki v torbah.«

David: »Ena najbolj legendarnih slovenskih popevk. Mislim, da bi bila celo največkrat predvajan slovenski komad, če ne bi bila sezonsko omejena. Ampak ker se božično-novoletne pesmi in okraski vsako leto pojavijo bolj zgodaj, bi se to lahko kmalu spremenilo. (smeh) Dodano vrednost Silvestrskemu poljubu daje tudi dejstvo, da sva z Ajdo (njegova žena, op. a.) postala par ravno okoli novega leta ...«

Vozi me vlak v daljave

Bernarda: »Ta pesem me spomni na študentske dni, ko sem se z vlakom vsak petek vozila iz Ljubljane domov v Brestanico in v nedeljo zvečer nazaj v Ljubljano. Res je bilo luštno, polno smeha in veselja. Kadar so bile vožnje bolj samotne, sem na vlaku brala ali študirala. Še zdaj rada kdaj pa kdaj sedem na vlak – pomirja me.«

David: »To pesem znova podoživljam s sinom Liamom, ki je velik ljubitelj vlakov. Ko si mlajši, si želiš stopiti na vlak in se odpeljati v neznano, brez pravega cilja, končne destinacije. Privlači te tujina in nepoznano, na koncu pa se šele tam zares zaveš, kako lepo je doma.«

Nad mestom se dani

Bernarda: »Neverjetno se mi zdi, kako lahko neko pesem slišiš neštetokrat, pa te vedno znova gane in zgane kaj nežno lepega, skritega v tebi. Nad mestom se dani je gotovo takšna, s poetičnim, verjetno tudi retoričnim vprašanjem Dušana Velkaverha: ‘Koliko se zbudi želja, vprašanj, ko ugasnejo luči?’«

David: »Poleg vrhunske melodije se vedno spomnim nepozabnih vokalov Eve Hren, Ditke Haberl, Nine Strnad ... Počasna, melodična pesem, prava za poletno sanjarjenje v dobri družbi.«

Mati, bodiva prijatelja

Bernarda: »Moja mama! Opora, zavetje, uteha!«

David: »Oda vsem materam, ki ji je piko na i dal Oto Pestner s čustveno interpretacijo. Zame osebno obstajajo tri pesmi, ki so brezčasno namenjene mamam in ob katerih mi gredo vedno kocine pokonci, ko jih poslušam: Queen – Mama, 2pac – Dear Mama in Mati, bodiva prijatelja.«

Mini maksi

Bernarda: »Ta pesem me vedno spravi v igrivo razpoloženje. In vanjo je Dušan Velkaverh zavil po mojem mnenju najlepše voščilo. Kaj lepšega in boljšega nam lahko kdo zaželi: ‘Kar je dobrega, maksi naj bo, naj bo mini vse, kar je slabo. Pripojmo mini si gorja in maksi sreče … mini trpeti, maksi živeti vsak si želi.’«

David: »Funky stajling Belih vran je prva stvar, ki me asociira na to pesem. Zanimivo je, da po vsem tem času vse iz besedila še vedno drži. Mini in maksi vedno znova v praksi najdeta drugi pomen …«

O Jožetu Privšku

Pianist, dirigent in skladatelj Jože Privšek se je rodil v Ljubljani, 19. marca 1937, kjer je obiskoval srednjo glasbeno šolo in se kasneje izpopolnjeval na šoli Berklee v Bostonu. Leta 1961 je postal vodja orkestra Big Band RTV Slovenija, ki ga je vodil več kot tri desetletja. Ustvaril je več kot 2000 skladb in se podpisal pod več kot 3000 aranžmajev. Leta 1998, slabe tri mesece pred smrtjo, je prejel viktorja za življenjsko delo. Letos bi dopolnil 80 let, zato mu je posvečena prireditev Poletna noč.