Glavna zvezda Vojne za Planet opic je Cezar.

Ko se je v kinematografih leta 2011 pojavil prvi film iz nove trilogije Planeta opic Vzpon Planeta opic, je kasneje marsikdo pozabil, da je v njem igral James Franco. So se pa vsi zelo dobro spomnili Cezarja, torej opice. »Igra« šimpanza, pri katerem smo občudovali njegovo obrazno mimiko, sploh pa oči, v katerih je bilo mogoče videti vse, od veselja in jeze do žalosti in obupa, je bila izjemna, a brez računalniške grafike in še kako človeškega Andyja Serkisa, ki je igral Cezarja, ne bi bilo nič niti od opice.

Zvezda je postal šimpanz

V Vzponu Planeta opic, ki ga je režiral Rupert Wyatt, je Serkis s svojim Cezarjem iz stranske vloge ustvaril glavno vlogo in povrnil upanje v franšizo, ki je kultni status dobila s prvim filmom v letu 1968, nato pa je šlo samo še navzdol. Wyatt je s scenaristoma Rickom Jaffom in Amando Silver Vzpon delno naslonil na film Conquest of the Planet of the Apes iz leta 1972 ter v njem prikazal začetke upora opic, ki so v Wyattovi priredbi postale pametnejše zaradi človeške intervencije, uspeh filma pa je poleg svežega pristopa do franšize mogoče pripisati prav igri opic oziroma posebnim učinkom v povezavi z igralci.

Vzponu Planeta opic je leta 2014 sledila Zora Planeta opic, v kateri so poleg Serkisa igrali Gary Oldman, Keri Russell in Jason Clarke, namesto Wyatta pa je film režiral Matt Reeves po scenariju Marka Bombacka. Kljub menjavi režiserja se je zgodba o uspehu nadaljevala. Še več, Zora je obveljala za še boljšo od predhodnika, zasluge za to pa je spet nosil Cezar Andyja Serkisa, ki bi lahko bil, čeprav je šlo za opico, za vlogo brez pomislekov nominiran za oskarja za igro.

Ni torej presenetljivo, da je novo nadaljevanje Vojna za Planet opic posvečeno predvsem opicam, tokrat uradno s Serkisom oziroma Cezarjem v glavni vlogi, prav tako pa je iz perspektive opic prikazana zgodba. Igralcev, ki niso nastopili kot opice, je v filmu le za vzorec, le nekaj od njih pa jih poleg Woodyja Harrelsona nastopa v prizorih z dialogi. Glavna beseda namreč pripada opicam. »Film v celoti pripoveduje zgodbo iz Cezarjeve perspektive. Vse, kar izvemo o ljudeh, prihaja iz Cezarjevega vidika. V filmu ni nobenih prizorov brez opic, kar se je zgodilo prvič v zgodovini franšize,« je za revijo Rolling Stone povedal Reeves, ki se je pri snemanju Vojne dobro zavedal tega, kaj so novim filmom iz serije prinesli posebni učinki v kombinaciji z igralci. Če je Jurski park v 90. letih z dinozavri pomenil pomemben mejnik v računalniški animaciji, je Vzpon Planeta opic postal mejnik v tem, da je z njo mogoče ustvariti tudi prepričljiva čustva. Zato v filmu še bolj kot prej lahko vidimo množico bližnjih posnetkov opičjih likov, ki ne impresionirajo samo s pristnostjo, ko gre za videz živali, ampak zlasti z očmi, ki so bolj zgovorne kot pri marsikaterem igralcu.

Najprej ljudje, potem same opice

Je pa dejstvo, da brez človeških igralcev ne bi bilo niti opic, saj so vse živali, ki jih je mogoče videti v filmu, pravzaprav z računalniško grafiko obdelani ljudje. Ti so ob posnemanju opičjega gibanja igrali, kot bi igrali v običajnem filmu, le da so namesto kostumov na sebi nosili posebne obleke, po celotnem telesu pa so bili posuti s pikami, ki so kasneje omogočile računalniško obdelavo, po kateri so se spremenili v opice.

Kot je razkril Reeves, obstaja kopija filma, v katerem opic sploh ni, so pa v njem pikasti igralci, a te različice v kinih ne bomo videli. Bomo pa zato videli vojsko opic s Cezarjem kot vojaškim poveljnikom na eni strani in Woodyja Harrelsona v vlogi polkovnika človeške vojske na drugi. Cezar se je v Zori Planeta opic, v kateri se je opičja skupnost krepila, medtem ko je ljudi ubijal virus, moral poleg človeškega sovražnika spopasti še z notranjimi izdajalci in na koncu ubiti svojega zaupnika Koba, zdaj pa ga čaka nadaljevanje vojne z ljudmi, obenem pa boj z lastnimi dvomi in strahovi. »Film je precej mogočnejši kot katerikoli iz te generacije franšize, hkrati pa ohranja njeno bistvo, torej čustveno pripoved o Cezarju in njegovih opicah,« je povedal Reeves, ki se je pri tem, da doseže svoj cilj, poleg vseh minulih filmov iz serije Planet opic opiral tudi na klasike, kot je Most na reki Kwai, ki je po njegovem mnenju izvrsten primer spopada volje dveh posameznikov, pa tudi na Apokalipso zdaj, Neoproščeno in Imperij vrača udarec, kar pomeni, da v filmu ne bo manjkalo ne epskosti ne notranjih dram.

Opičji planet

Planet opic je nastal po satiričnem romanu francoskega pisatelja Pierra Boulleja La Planete des Singes (Opičji planet), ki je v Franciji izšel leta 1962, že leto pozneje pa še v ZDA. Pravice za snemanje filma je še pred ameriškim izidom knjige odkupil producent Arthur P. Jacobs, pet let kasneje pa je na platna prišel prvi film.

Kratka zgodovina Planeta opic

Prvi Planet opic iz leta 1968 je režiral Franklin J. Schaffner, v njem pa so glavne vloge igrali Charlton Heston, Roddy McDowall in Kim Hunter. Film je z mešanico satire, družbene kritike, akcije in legendarnega preobrata na koncu postal veliki hit, podobno pa je bilo s kinematografskim uspehom v primeru nadaljevanja v letu 1970 Beneath the Planet of the Apes (Izpod Planeta opic), v katerem vojna med opicami in telepatskimi človeškimi mutanti privede do uničenja Zemlje. Tretje in skoraj komično nadaljevanje Escape from the Planet of the Apes (Pobeg s Planeta opic) je sledilo leta 1971, četrto Conquest of the Planet of the Apes (Osvojitev Planeta opic) leta 1972, peto z naslovom Battle for the Planet of the Apes (Boj za Planet opic) pa leta 1973. Po nekaj televizijskih eskapadah je prvi kinematografski poskus obuditve franšize prišel leta 2001 z remakom v režiji Tima Burtona, v katerem so igrali Mark Wahlberg, Tim Roth, Helena Bonham Carter in Paul Giamatti, a je šlo za žalosten poskus brez domišljije, tako da Wyatt leta 2011 ni imel težkega dela, da naredi kaj boljšega, čeprav mu je na koncu uspelo še več kot to.