Filmska ocena: VALERIAN IN MESTO TISOČERIH PLANETOV

V dobi visoke tehnologije posebnih učinkov, ki zmore prepričljivo, že kar »realistično« pričarati najbolj ekstremne fikcijske svetove, smo priča paradoksu, da je znanstvena fantastika filmsko sprejemljiva le še na način komedije, parodije, satire ali farse. Rafinirane tehnične postopke – tisto, kar je klasičnemu znanstvenofantastičnemu filmu dozdevno manjkalo – sicer danes prav razsipno uporabljajo za nekaj, kar bi bilo mogoče doseči tudi z mnogo preprostejšimi sredstvi, na kar je opozorila že parodija Mars napada, ki med drugim smeši prav omenjeno tehniko, saj jo poniža na raven industrije igračk. Še lepši primer tesnega prepleta humorja in vrhunskih posebnih učinkov so satirični Možje v črnem, kjer pa že najdemo obrise odgovora na vprašanje, zakaj je ravno ta kombinacija danes še posebno učinkovita. Če namreč sodobni znanstvenofantastični spektakel vzame svojo tem(atik)o povsem resno, če jo obravnava brez distance in z običajnimi dramskimi poudarki, šele postane dokončno neresen, kajti neskladje med naivnostjo zgodbe in tehnološkim perfekcionizmom inscenacije dobi naravnost groteskne razsežnosti.

Prav to se je posrečilo Lucu Bessonu s filmom Valerian in mesto tisočerih planetov (Valerian and the City of a Thousand Planets), posnetem po stripu oziroma stripih Pierra Christina in Jeana-Clauda Mézièresa. Če se je pri svojih prejšnjih filmih podobne žanrske usmeritve, denimo pri Petem elementu ali pri Lucy, še zavedal, da brez izdatnega odmerka humorja in (samo)ironije preprosto ne gre, je tokrat po vsem sodeč podlegel zahtevnosti projekta, s katerim je odlašal dolgo vrsto let, ker tehnologija menda še ni bila kos njegovi domišljiji. Pri tem je očitno zamudil pravi trenutek, kajti zdaj se zdi, da njegova domišljija ne dohaja tehnologije. Čeprav ne gre za znanstveno fantastiko v pravem pomenu besede, marveč za ekranizacijo stripovske predloge, kjer si kvaziznanstvena fikcija podaja roko s čisto fantastiko, kar na široko odpira vrata domišljiji, je film zgolj naporna reciklaža bolj ali manj uveljavljenih specialnih efektov. Brez duha, kaj šele duhovitosti, z barvito množico računalniško generiranih in peščico človeških likov, vendar brez smisla za organizacijo pripovedi, z divjim tempom dogajanja, a brez občutka za stopnjevanje napetosti, z razkošno scenerijo, ki pa meji na pravljični kič.

Valerian je film nesmiselnih kontrastov. Osnovna zgodba je sicer otroško preprosta, akcijsko dogajanje pa naravnost kaotično, prepredeno s številnimi stranskimi rokavi, ki pogostokrat ne najdejo stika z zgodbo ali pa se končajo kar v slepi ulici. Valerian je nekakšen vesoljski James Bond, ki rešuje civilizacijski konglomerat, zajet v kozmičnem megalopolisu Alpha, pred uničenjem, vendar v brezkrvni interpretaciji Dana DeHaana deluje nekam najstniško neprepričljivo. Nič dosti bolje se ne godi njegovi heroični partnerici Lureline v podobi manekenske Care Delevingne, o njunem ljubezenskem razmerju pa sploh ne kaže izgubljati besed, saj gre za golo šablono brez kemije. Vse drugo je bombastičen ognjemet dosežkov računalniškega inženiringa, digitalnih prizorišč, prikazni in efektov brez omembe vrednega končnega učinka.