Filmska ocena: Komedija solz

V nasprotju s pompoznim naslovom, ki obeta sočno igro emocij, razgiban preplet humorja in ganljivosti, tragikomičnih zapletov in nesporazumov, deluje sama filmska pripoved nekam minimalistično, nevznemirljivo, čustveno pridušeno in domala monotono. Drugače povedano, Komedija solz, delo režiserja in scenarista Marka Sosiča, je v resnici precej skopo zasnovana komorna drama, ki daje hkrati vtis, kot da ji nekaj manjka, kot da je pravzaprav nedokončana, nedorečena, okrnjena ali vsaj ne povsem izpeljana, kot da ima težave s snovjo, ki preprosto ne zadošča za celovečerni format pripovedi. Kratkometražne zasnove pač ni mogoče docela zakrinkati s prevelikimi oblačili, kajti ohlapnost je izdajalska. Nič čudnega, da film deluje precej razvlečeno in dolgovezno, čeprav traja le uro in četrt.

Na takšni »podlagi« je seveda še posebno težko graditi kakršnokoli dramsko napetost, kar Komedija solz tudi lepo dokazuje. Sosič sicer zoperstavi osrednja lika, osebi docela različnih, že kar nasprotujočih si značajskih potez, kar je običajno priročen temelj za pošten dramski konflikt, a tokrat ta žal ostane zgolj blago nakazan. Ne brez razloga, kajti »junaka«, ostareli tržaški Slovenec Albert (Ivo Barišič), ki v invalidskem vozičku kroži po svojem prostornem meščanskem stanovanju, in postavna Ida (Marjuta Slamič), ki se iz hrvaške Istre dvakrat na teden pripelje v Trst, da bi ga nahranila, umila, mu pospravila in počistila domovanje, kljub nenehnim bližnjim srečanjem v resnici govorita, delujeta in živita drug mimo drugega. Zagrenjeni, zadrti, zlobni starec, ki srdito benti nad takšnimi in drugačnimi prišleki, begunci, »cigani« in drugimi »pritepenci«, ter vitalna gospodinjska pomočnica, snažilka in negovalka v eni osebi, ki vse to šovinistično, ksenofobno, rasistično nerganje potrpežljivo, skoraj dobrohotno prenaša, saj gre navsezadnje za dobro znani ritual nestrpnosti, s katerim starec redno začini njuna »srečanja«.

Pravzaprav sta Albert in Ida dovolj nenavaden filmski par, po igralski zaslugi pa tudi dovolj življenjsko prepričljiva lika, da bi jima privoščili kakšen tehtnejši dramski zaplet. Žal enoplastna oziroma enostranska karakterizacija, šibka motivacija in nejasen pripovedni koncept česa takšnega niti ne dopuščajo. Pripoved se pač raje vrti v krogu, podobno kot krožijo Albertove igračke, miniaturni vagončki in lokomotive na tirnicah železniške makete, ali kot na svojem invalidskem vozičku kroži starec sam, varno zaprt za stenami svojega domovanja in dodatno zaščiten za barikadami najodvratnejših predsodkov. Nekoliko ironično je le to, da paranoični mizantrop, ki ga menda ogrožajo vsi drugi in drugačni, še zlasti pa po vsem sodeč sovraži »izdajalske« člane svoje lastne družine, kolikor toliko zaupa edinole »sumljivo« dobrosrčni in dobronamerni tujki, bosanski begunki Aidi, kot je Idi v resnici ime. Očitno ni več sposoben slediti niti lastnim predsodkom, vprašanje pa je, ali je zaradi tega kaj bolj človeški.