Filmska ocena: KLETNA RULETA

Poletna filmska zabava je že v polnem razmahu, o čemer priča poplava najrazličnejših (akcijskih, domišljijskih, romantičnih, družinskih, animiranih ipd.) »pustolovščin« in bolj ali manj razposajenih komedij v naših kinematografih. V vsem tem navideznem razkošju razvedrilne ponudbe seveda prevladujejo tako imenovani generični izdelki, pustolovščine, ki jim manjka ravno pustolovskega duha, in ne prav duhovite komedije, kjer je vsiljiva razposajenost zgolj slab nadomestek za pomanjkanje pristnega humorja. A nemara vse le ni tako brezupno: če pustimo ob strani nadaljevanji Transformerjev in Avtomobilov, kinematografsko priredbo Obalne straže in drugo konfekcijsko kramo, sta tu še Dekliška noč (Rough Night) in Kletna ruleta (The House), »zabavnjaška« filma s privlačno igralsko zasedbo in obetavno zasnovo.

Žal gre za prazne obete. Črna komedija Dekliška noč, ženska različica Totalnih pokvarjencev, v kateri ob Jillian Bell, Kate McKinnon, Zoë Kravitz in Illani Glazer nastopa tudi Scarlett Johansson, je le napol užiten močnik vulgarnega »humorja«, zlajnanih klišejev in bebave situacijske komike. Scenarij in režija Lucie Aniello se nebogljeno opotekata po poti, ki jo je utrla famozna Dekliščina, sicer všečen igralski ansambel pa se utaplja v vrtincu abotnosti. Toda če kdo misli, da je s tem doseženo dno poletne filmske zabave, ga bo Kletna ruleta prepričala o nasprotnem. Še več, spoznal bo, da ameriška komercialna produkcija ne pozna dna, ko gre za poneumljanje humorja.

Režiser Andrew Jay Cohen je resda novinec na področju celovečerne filmske zabave, kar pa ga ne odvezuje odgovornosti za polomijo, s katero se prostodušno predstavlja, še zlasti ker nastopa tudi kot soscenarist. Kletna ruleta je namreč mučen dokaz, da brez solidne scenaristične podlage ni spodobnega žanrskega filma, zgolj režijska spretnost, ki je v tem primeru tako ni zaznati, pač ne zadošča. Po drugi strani sta Will Ferrell in Amy Poehler preverjena komika z izdatno kilometrino, vendar tega skorajda ni čutiti, saj se večino časa jalovo otepata s stupidnimi dialogi in cenenimi burkaškimi gagi. Temeljna zamisel o zakonskem paru, ki skuša za vsako ceno zagotoviti sredstva za študij svoje edinke (Ryan Simpkins) in tako skupaj s hazarderskim sosedom (Jason Mantzoukas) v kleti njegove napol prazne hiše organizira ilegalni kazino, kljub vsej absurdnosti sicer ni čisto brez soli ter premore celo nekaj socialnokritičnega naboja, dramaturgija izvedbe pa je naravnost katastrofalna.

V celoti vzeto gre za okorno simulacijo komedije, v kateri se nastopajoči brezplodno pretvarjajo, da pravzaprav upodabljajo komične like, čeprav je več kot očitno, da imamo opraviti zgolj s pomilovanja vrednimi ponaredki. Namesto komike, humorja in duhovitosti nam film ponuja pritlehno burkaštvo, namesto obešenjaške iskrivosti groteskne nesmisle, namesto smeha pa zaplodi le mučno zadrego. Navsezadnje ni čisto jasno, koga to razvrednotenje komedijskega žanra bolj trpinči: nastopajoče ali občinstvo.