Zabava

Filmska ocena: DUNKIRK

Ocenjuje: Bojan Kavčič, Vklop, 12.08.2017 18:00:00

Vizualno in zvočno sugestivna inscenacija vojne s preohlapno konstrukcijo pripovedi.

Delite na:
Filmska ocena: DUNKIRK

'Operacija Dinamo', kakor so Britanci imenovali načrt evakuacije svojih čet s peščene obale Dunkerqua, kamor jih je maja 1940 zrinil tedaj nepremagljivi nemški bojni stroj, je trajala dober teden dni in se presenetljivo uspešno končala: od skoraj 400.000 »ujetnikov« obale, zvečine britanskih, deloma francoskih, v manjšem številu belgijskih in drugih zavezniških vojakov, so jih kljub nenehnemu nemškemu bombardiranju in obstreljevanju rešili več kot 330.000. Pri reševanju je sodelovalo več tisoč najrazličnejših plovil, od velikih bojnih ladij do ribiških čolnov, in nekaj sto letal, kar vse priča o nepredstavljivem obsegu operacije.

Toda Christopher Nolan se v vojni drami Dunkirk, ki je posvečena omenjeni evakuaciji, ne ukvarja s predstavljanjem nepredstavljivega, ne poskuša zajeti gromozanskih razsežnosti kaotičnega dogajanja, s čimer so se opekli številni ustvarjalci vojnih spektaklov, marveč nas preprosto vrže v sredo bitke za preživetje. Kajti prav to, boj za preživetje, je temeljni motiv njegove pripovedi. V filmu tako ni generalov, ki bi sklonjeni nad zemljevide načrtovali operacijo, ni poveljniške hierarhije, ki bi zagotavljala dozdevni red na bojišču, ni nepregledne množice plovil, ki bi prekrila morje vse do obzorja – so le posamezniki, bolj ali manj prepuščeni lastni iznajdljivosti, srčnosti, srečnim ali nesrečnim naključjem. Prav skozi njihove usode je pekel vojne predstavljen tako od blizu, tako rekoč od znotraj, hkrati pa tako sugestivno, da je gledalec prikrajšan za varno distanco opazovalca in se hočeš nočeš znajde v vlogi tihega, nemočnega udeleženca dogajanja.

Nolan sicer niti za trenutek ne pozabi na divjanje vojne vihre, saj nam ves čas ponuja množične prizore morije in uničenja, podprte z agresivno zvočno kuliso, vendar film vseeno deluje bolj intimistično kakor epsko. Osrednja pripoved je zajeta iz treh, bolj ali manj osebno obarvanih perspektiv: 'ura v zraku' nas seznani s pilotoma (Tom Hardy in Jack Lowden), ki do zadnje kaplje goriva drzno obračunavata s sovražnimi letali; 'uro na morju' doživljamo v družbi lastnika jahtice (Mark Rylance), ki se skupaj s sinom (Tom Glynn-Carney) udeleži reševalne odprave ter spotoma pobira preživele s torpediranih ali bombardiranih ladij; 'teden na zemlji' (pravzaprav na pesku) pa je posvečen naporom in nevarnostim množičnega vkrcevanja, ki ga vodi poveljnik Bolton (Kenneth Branagh). Vse tri linije pripovedi se nenehoma prepletajo, kar skupaj s hitrim tempom prispeva k vtisu neverjetne intenzivnosti in zgoščenosti dogajanja.

Nolan se ne ozira prav dosti na širši zgodovinski kontekst pripovedi, bolj ga zanima konkretno dogajanje, v glavnem povezano z osrednjimi liki, vendar predstavljeno nadvse sugestivno. Sovražnik je ves čas neviden, navzoč le kot brezosebna, demonična sila, ki od daleč seje smrt med vojaki in civilisti, kar še dodatno okrepi ozračje grozeče negotovosti. Kljub »intimističnemu« pogledu v drobovje vojnega nasilja ne manjka spektakularnih prizorov, obstreljevanj, torpediranj, eksplozij in zlasti fascinantnih zračnih spopadov, a vse to deluje zgolj kot neogibno ozadje človeške drame. Ta se odvija brez odvečnih dialogov in pojasnil, moraliziranja in patriotskega patosa, vendar z dovolj jasno opredeljenimi motivi in odnosi. Le prepletanje pripovednih linij deluje včasih preveč nasilno in nedomišljeno.