Filmska ocena: DRUGA STRAN UPANJA

Veliki finski minimalist in nepoboljšljivi melanholik znova dokazuje, da je mogoče z dozdevno skopimi filmskimi sredstvi, jedrnatimi dialogi, ki ne poznajo odvečnih besed, umirjeno pripovedjo brez pretirano dinamičnega dogajanja in vizualnega nastopaštva, humorjem brez komedijantstva in emocijami brez patosa doseči maksimalen učinek. Pri Akiju Kaurismäkiju je vse videti tako preprosto, domala samoumevno, kot da se je film posnel kar sam, hkrati pa tako nevsakdanje in na trenutke že kar absurdno, kot da se pripoved odvija v nekem vzporednem svetu, ki se sicer ne razlikuje prav dosti od našega in celo deluje zavajajoče domačno, vendar se v resnici ravna po čisto svojih zakonih in pravilih.

V Drugi strani upanja (Toivon tuolla puolen) je ta ustvarjalni postopek podkrepljen še z dvotirnostjo pripovedi, natančneje rečeno z dvema pripovednima linijama, ki lep čas potekata vzporedno, se v osrednjem delu filma združita in na koncu spet ločita. Če smo v prejšnjih Kaurismäkijevih filmih v glavnem srečevali junake brez prave preteklosti ali vsaj z nejasno osebno zgodovino (denimo v Možu brez preteklosti, kjer je osrednji lik zadevno opredeljen že z naslovom, ali v Le Havru, kjer je v ospredju čistilec čevljev z megleno preteklostjo pariškega boema), je tokrat nekoliko drugače. Sirski begunec Khaled (Sherwan Haji), ki se bolj po spletu naključij kot po lastni volji znajde na Finskem, je vsekakor mož s preteklostjo, s tako strašno, mučno, bolečo, travmatično preteklostjo, da krepko izstopa iz množice takšnih in drugačnih marginalcev, zgubarjev, osmoljencev, socialnih izobčencev in podobnih »kaurismäkijevskih« likov.

Od teh se po svoje loči tudi junak druge pripovedne linije, trgovski potnik Wikström (Sakari Kuosmanen), ki lepega dne zapusti zapito ženo, proda vso svojo zalogo srajc, v ilegalni igralnici podvoji izkupiček in legalno kupi gostilno s personalom vred. Ko se moža nekje sredi filma srečata, pa se preračunljivi mali podjetnik izkaže za pravega človekoljuba, podobno kot boemski čistilec čevljev v Le Havru, ki vzame v zaščito malega afriškega begunca. Khaled dobi od Wikströma in njegovih zaposlenih prav tisto, kar mu finske oblasti odrekajo: razumevanje za njegovo stisko, bivališče, zaposlitev in pomoč pri iskanju sestre, zadnje preživele članice njegove širše družine. Vse skupaj nemara teče kar preveč gladko, zato Kaurismäki dogajanje zaplete s skupinico »domoljubnih« rasistov, ki se izživljajo nad Khaledom, vendar to deluje bolj kot dramaturško nasilje.

V celoti vzeto se film begunske problematike loteva v značilnem avtorjevem slogu: z domišljeno kombinacijo statičnih kadrov in precizne montaže, skopih dialogov in vrhunske igre, hladnih zamolklih barv in »vroče« žive glasbe, melodramske melanholije in črnohumornih domislic. Pri tem je okostenela, brezčutna državna birokracija prikazana v arhaični luči – s predpotopnimi pisalnimi stroji, klasičnimi stacionarnimi telefoni in zasvojenostjo s papirjem. Jasno, čas jo je povozil, od dobrih starih metod je ohranila le najslabše, moderni turbokapitalistični mrzlici, ki je med drugim zakuhala begunsko »krizo«, služi zgolj za fasado. To pa je, paradoksalno, tudi točka, kjer se Kaurismäkijev vzporedni filmski svet najtesneje poveže z aktualno realnostjo.