Film o razpadu Jugoslavije in smislu povezovanja

Osem mest v šestih republikah in dveh pokrajinah v Jugoslaviji je nekoč nosilo Titovo ime: Velenje, Drvar, Vrbas, Korenica, Užice, Mitrovica, Veles in Podgorica (prej Titograd). To so bila vzorčna ali junaška mesta, ki so ponazarjala idejo jugoslovanske socialistične politike, saj so bila simbol modernizacije, upora proti okupatorju ali večkulturnosti. Danes so simbol razpada Jugoslavije, saj bolj ali manj doživljajo klavrno usodo.

A nekatera še vedno gojijo svojo multikulturnost in spomin na lepše čase, zato so idealna snov za analizo postjugoslovanskega Balkana, ki z dvema desetletjema zamika ugotavlja, da bi nam mogoče vseeno šlo združenim bolje. »S filmom hočem sporočiti to, da je 'štos' v povezovanju. To ni nobena nostalgija, ki bi obujala bratstvo in enotnost. Povezovanje bogati ljudi, ne glede na narodnosti in ideologijo,« je pojasnil Amir Muratović, režiser dokumentarca Bila so Titova mesta, ki je nastal v produkciji RTV Slovenija.

Še vedno smo skupen prostor

Ideja za film sega v leto 2011 in je bil najprej mišljen kot film o Titovem Velenju. »A potem smo ugotovili, da gre za širšo temo. Ker gre za logistično zapleten projekt, saj je ekipa obiskala vseh osem mest, je odločitev o snemanju padla leta 2014, šele zdaj pa je končan,« je dolgo pot filma opisal njegov glavni avtor. Tudi sam je na poti ugotovil, da nas kljub krvavi vojni in močno prisotnim nacionalizmom v teh prostorih še vedno nekaj povezuje. »Lažje je bilo posneti film, ker smo bili nekoč skupaj. Veliko lažje smo dobili sogovornike, ljudi, ki so nam bili pripravljeni pomagati. Še zmeraj smo en skupen prostor in povezali smo se tudi s tem filmom.« Določen pridih nostalgije zato ostaja, ne nazadnje tudi Amir sam kot številni drugi »Jugoslovani« prihaja iz mešanega bošnjaško-slovenskega zakona in je del življenja preživel tako v Sarajevu kot v Ljubljani.

Stran od jugonostalgije

»A v filmu sem skušal čim bolj stran od jugonostalgije. To je film o razpadu Jugoslavije in zdelo se mi je, da ga ravno teh osem mest ponazarja. Večina krajev, ki so nosili ime Tito, je na tak ali drugačen način intenzivno in čustveno doživljala razpad.« A Muratović dodaja, da predvsem gospodarskim razlogom za razpad dajemo premalo teže. »Mogoče je šlo za čisto parcialne interese. Kot v filmu razlagajo v Vrbasu: Slovenci nam jemljejo surovine in potem prodajajo proizvode. Ta neskladja so bila vedno večja. Seveda pa je potem politika verjetno iz nekih čisto osebnih želja po vzponu na lestvici moči to izkoristila za nacionalistično ščuvanje. Včasih se nismo gledali po priimkih in ločevali po tem, kdo je od kod. Zdaj se.«

Tudi sogovorniki v filmu potrjujejo te ugotovitve, na primer Miroslava Galić iz Drvarja: »Koristi od te preklete vojne so imeli samo posamezniki, mali ljudje pa smo utrpeli velikansko škodo.« Medtem ko se starejše generacije še spominjajo jugoslovanskih časov – kot na primer Slobodan Elezović iz Vrbasa: »Dokler bo v naših srcih in dokler bodo obstajali Jugoslovani, ki žalujejo za njo in se spominjajo lepih časov, bo živela naprej.« – pa mladi ne morejo dojeti, zakaj smo se tako tragično razšli, saj še vedno čutijo medsebojno povezanost in da bi nam lahko povezanim šlo bolje. »Uničene so cele generacije, tudi jaz pripadam eni tistih, ki so ogromno izgubile. Deset let mi ni bilo jasno, kaj se dogaja okrog mene,« na primer pove režiserka iz Velesa Teona Strugar Mitevska.

Solidarnost, večkulturnost, udarništvo

Zato želi Muratović poudariti predvsem pomembnost dobrih primerov organizacije in delovanja multikulturnih mest, ki se s spominom na nekdanjo skupno državo ne bi smeli izgubiti v pozabo. »Titova mesta so bila vsekakor vzorčna, moderna mesta. Pa tudi multikulturna, v Vrbasu na primer prebiva 25 nacionalnosti. Pomembno sporočilo filma je, da bi morali graditi na tem. Ne na bratstvu in enotnosti, ampak na drugih idejah, ki jih ponazarja tudi Velenje: solidarnost, večkulturnost, udarništvo. To so človeške, evropske ideje, ne le jugoslovanske, zato so ta vzorčna mesta pomembna.«