Zabava

Domen in Iztok Valič skupaj štejeta natanko sto let.

Gregor Zalokar, Vklop, 13.09.2017 12:00:00

Klepet z očetom in sinom, usodnima vinarjema in soigralcema v Boksarskem srcu.

Delite na:
Domen in Iztok Valič skupaj štejeta natanko sto let.

Njun prednik je Aleksander, nastopa pa prav tako Vid. Iz Usodnega vina ju poznate kot Ivana Dolinarja in Erika Habjana, že desetletje pa ju druži predstava Boksarsko srce. Očeta bomo gledali v Naberšnikovem fimu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet ter v več gledaliških predstavah, Domen pa se s šovom Dance Amore jeseni vrača na plesne odre.

Kako je živeti v igralski dinastiji?

Iztok: Lepo. V odraščanju mi je bilo ponujenega veliko. Učil sem se igrati na klavir, srečeval velike, pomembne kulturnike, in to je pustilo pečat v mojem razmišljanju in gledanju na svet. Vsak otrok pa ima najprej svoje potrebe, igro, zabavo, srečo, šele nato vzame, kar mu ponujajo starši, recimo vzgojo.

Domen: Nisem čutil pritiska. Vzgoja je bila disciplinirana, a ne s trdo roko, v smislu, da moram najprej prebrati knjigo, da se grem lahko igrat. Je pa bilo najino odraščanje drugačno: z Vidom sva videla ogromno otroških predstav, ne le tistih, v katerih sta nastopala oče in dedi. Hodili smo v Cankarjev dom, lutkovno gledališče ... Videla sva veliko stvari, marsičesa si ne zapomniš, ostane pa ta občutek nenehne igre. Ob vseh teh pravljicah in igrah se tudi v tebi začnejo dogajati zgodbe, domišljija ...

Potem se je doma čutilo, da se je oče veliko ukvarjal z gledališčem za mlade (Španski borci, festival Zlata paličica, Gledališče za otroke in mladino)?

Domen: Ja, a spet ne na način, da bi pri nečem vztrajal, da bi morali videti njegove projekte. Bolj v smislu ponudbe. Z Vidom pa sva zelo zvedava in igra nama je blizu.

Iztok: Jaz sem začel v Dramo hoditi že s štirimi, petimi leti. Na otroških predstavah sem sedel ob prišepetovalki in gledal izza odra. Takrat se me je gledališče dotaknilo na poseben način, čeprav se tega nisem niti zavedal, a spomini in občutki na gledanje igralcev ter poslušanje zgodb so še vedno močni. Cele predstave sem znal na pamet in sem jih igral. To mi je dalo občutek širine, lepega, milega, nežnega življenja, ne le kulture. Svet, v katerem je prijetno raziskovati, čutiti in razmišljati. To sem skozi svoje delo želel sporočiti tudi mladim. Hotel sem jim dati neke boljše občutke, več od vsakdanjosti. Hotel sem jim dati tisti del vzgoje, ki se mu reče kultura srca. Zato sem in še vedno delam za otroke.

Domen: Ko enkrat spoznaš zakulisje, drobovje, te gledališče še bolj zasvoji. Spomnim se, kako sem kot otrok odkrival garderobe, videl igralce, kako se spreminjajo v odrske like. Pa vonj garderobe, težkih šmink iz tistega časa ...

Smisel za humor je še ena stična točka dinastije Valič.

Iztok: Je – moj oče je imel velik smisel za humor, a tako on kot jaz, Vid in Domen imamo vsak svojega. Ne le v humorju, v Domnu in Vidu velikokrat prepoznavam svojega očeta, prijatelji pa pravijo, da sta podobna meni.

Imam občutek, da je Vid malo bolj povezan z mamo, Domen pa z vami.

Iztok: Ločila sva se pred več kot petindvajsetimi leti; do takrat sva ju vzgajala skupaj in podobno tudi kasneje, tako da ne vem, če to drži.

Domen: Mogoče razlika izhaja iz različne šole. Z očetom sva oba obiskovala AGRFT – mogoče so nama zato kakšne teme bližje. Se pa jaz od Vida veliko naučim. Ko sva delala Talente, sem od njega izvedel ogromno o televiziji, saj je tam bolj izurjen kot jaz. To se prav tako vidi v okusu za humor. Moj je bolj gledališki; on izhaja iz stand upa in točno ve, kaj bo šlo na televiziji »skozi«, mene pa odziv še preseneti. Marsikaj s televizije v gledališču ne bi šlo nikoli »skozi« in obratno. Nič ni narobe s tem. Noben humor ni zato več ali manj vreden. Vedno moraš zabavati ljudi, a v gledališču lahko humor ustvarjaš na različne načine, stand up komik pa le z besedo in zgodbo.

Iztok: Izziv starejših gledaliških tekstov je, da jih prilagodiš duhu časa in jih izvedeš tako, da se ljudje nasmejijo. A ko gledam Vida, ko nastopa, se mi zdi, da se je res ujel v tem žanru, zato je dobro, da ustvarja stand up. Z Domnom sta si v gledališkem smislu tako različna, da ne bosta nikoli rivala, se pa dobro dopolnjujeta.

Je lažje živeti ali igrati skupaj?

Domen: Igrati. Če ne bi bilo tako, bi živela skupaj. Ne vem, če bi zdaj še lahko vsi živeli v isti hiši. To je stvar komunikacije in vsega ostalega. Igrati skupaj pa je užitek. In več kot si narazen, več prineseš v ta skupni bazen, iz katerega črpaš ob ponovnem srečanju. Je pa najin odnos oče-sin zelo »fin«. V Usodnem vinu bi se dobro razumela z vsakim igralcem, a sva si lahko zaradi osebnega odnosa privoščila kakšno domislico več.

Iztok: Če kovač začne sina preveč učiti, kako naj kuje železo, ne bo znal niti aluminija upogniti. Vse mora potekati tako, da se išče, kaj je v otroku vrednega. Ne, kako bi jaz hotel, da on pove, sam mora to izraziti. Mora najti svojo pot. Kot režiser moraš igralcu odpirati vrata ustvarjanja, da sam stopi skoznje. Če mu boš govoril, kako se kaj igra in dela, ga boš zaprl v školjko in obema naredil medvedjo uslugo.

Domen: Pri gledaliških, filmskih in TV-projektih vedno nastane nova celica, družina, vez med kolegi. Midva imava to srečo, da ta vez med nama že obstaja in za to ne rabiva meseca vaj.

Kako se je zgodilo Boksarsko srce? Domen je takrat ravno prišel z akademije.

Iztok: Iskal sem mladinski tekst in Samo Strelec, režiser, mi je prinesel tega. Bil je zanimiv, kar malo odrasel; ob prvem branju še nisem čutil vseh medgeneracijskih tem, od 12 do 99 let. Taki teksti so redki in tega igrajo po vsem svetu. Samo je v vlogah takoj videl mene in Domna, kar me je zmotilo. Lahko bi nam očitali nepotizem – oče, direktor gledališča, in sin, neizkušen igralec.

Domen: On je imel vedno te pomisleke, prej kot vsi drugi.

Iztok: Hotel sem, da je vse čisto in ustvarjalno pošteno. A je Samo vztrajal in mi povedal, zakaj sva najbolj primerna za vlogi. Ko smo začeli študirati, sem ugotovil, da sem v primerjavi s tujimi igralci precej mlad. Pa sem se lotil vloge drugače, kar je bilo všeč tudi avtorju; igram mlajšega boksarja, ki ga je zadela kap. Gledal sem stare boksarje, pogovarjal sem se s trenerjem Mateja Parlova ...

Domen: Ko sem se zaposlil v MGL, je ta predstava zaradi mene malo zastala, zdaj ko sem »na svobodi«, pa imam več časa, zato je spet več na sporedu. V literaturi in dramatiki res ni veliko tekstov, ki bi pokrili najstnika in starejšega gospoda hkrati.

Kdo ima boljši okus za vino? Domen je nastopil v dveh vinskih serijah, Iztok pa preživel celo življenje v teatru, kjer lahko za obrok štejeta že vino in sir.

Iztok: (smeh) Težko bi rekel.

Domen: On zelo rad popije kozarec dobrega rdečega vina.

Iztok: Cabernet.

Domen: Moj okus je sezonski. Se pa veliko izobražujem, res pridno študiram (smeh) in redno polagam kolokvije. »Špricer« je moja poletna izbira, kozarec rdečega vina ob rdečem mesu pa bolj jesenska.

Pa k svetlolaskam kaj svetlega desertnega in rdeče k temnolaskam?

Domen: Ta ni slaba! Bom preizkusil. (smeh) Samo – kdaj se pa potem pije ledeno vino?

Ko ji morate povedati kaj takega, da zaškripa z zobmi. Opazil sem, da Domen več igra v filmu. Pri vsem delu v teatru ni časa za film?

Iztok: Sedem let sem igral v Mariboru in takrat sem bil odmaknjen od filma, ki se je dogajal v Ljubljani. Šele s produkcijo zadnjih TV-serij se je to prekinilo,do vlog prihajajo igralci iz gledališč po vsej Sloveniji – ker je tolikšna potreba po njih. To je odlično! Čeprav nekateri jamrajo, da to ni umetnost, ampak komerciala, je treba tudi to narediti obrtniško kakovostno, sodelujejo odlični režiserji, igralci in ostali kader, ob tem pa se vsi učimo ustvarjanja za televizijo in film.

Domen: Ta val traja kakšna tri leta. Naj traja še pet, šest, sedem let ... Tako bomo imeli boljše filme, ker bomo vsi bolj izurjeni.

Iztok: Potem sem šel za sedem let v Celje, kjer sem igral velike vloge eno za drugo, zato za film ni bilo časa.

Sicer je iz režije diplomiral Iztok, a Vid mi je prišepnil, da Domen tudi rad kdaj malo »porežira« očeta.

Domen: Kot najmlajši v družini se moram malo »repenčiti«, da si izborim prostor. Vidim pa, da res drži, da gre pri mladih več energije v prazno. Z izkušnjami jo znaš bolje usmeriti v tanjši, močnejši snop in več dosežeš. Tu me lahko veliko nauči. Jaz pa mu lahko približam duha časa.

Valič teater je ideja, ki je še niste čisto izvedli, a vidim, da se premika: vsi trije boste v Avto karaokah, Iztok bo nastopil v napovedniku Vidove predstave ...

Iztok: O tem govorimo že leta in resno delamo, zdaj pa bi se končno lahko kaj zgodilo.

Domen: Oče se je upokojil, jaz nisem več zaposlen v teatru, Vid pa bo imel premiero nove predstave Tvoj bodoči bivši mož čez en mesec in bo spomladi lahko začel delati kaj novega. Vmes sva z Vidom postala bolj prepoznavna. Na poletnih predstavah Zapornik št. 3.2.3. je bilo moje občinstvo staro nad 40 let, kar pomeni, da mi kot igralcu zaupajo, me jemljejo resno, in to mi daje samozavest. Mi bi že zdavnaj lahko naredili karkoli, a ni dovolj le ime in »šlepanje« na hite. Morata biti še prava vsebina in energija. Nočemo, da bi bil Valič teater le neki stranski projekt, ampak nekaj resnega.

Je žilico za ples Domen podedoval po mami ali očetu?

Domen: Onadva sta eden tistih parov, ki gredo na plesišče, potem pa nastane zmeda, ker imata zelo različna sloga. Kot plesni učitelj to lahko rečem. Oči ima dinamičen slog, sunkovit, poln presenetljivih gibov, mama pa bolj »valčkastega«, umirjenega, kot voda. Sta dobra plesalca, a da sta videti lepo, morata znati plesati tudi kot soplesalca.

Da ne bo na tapeti le oče ... Kako pa kaj vaš ribolov?

Domen: Jaz sem bil pri ribolovu vedno bolj za šoferja. Hitrost čolna sem moral držati na dveh vozlih, da je lahko on v miru lovil. Nisem potrpežljiv. Niti pri ribah na dveh nogah ne. Moja taktika je, da se s čolnom pripeljem mimo, ribe pa same notri skačejo.