Čas za mladost in sveže ideje

Na letošnjem Festivalu slovenskega filma ni manjkalo filmov, ne kratkih ne celovečernih. Od 180, ki so se prijavili na festival, jih je bila ogled slaba polovica, več kot polovica izbranih pa se je potegovala za nagrade. Kar 11 je bilo igranih celovečercev, dovolj pa bo tudi žanrske raznolikosti.

Kot opaža filmska kritičarka Neva Mužič, ki je sodelovala pri izboru filmov, so se letos na FSF predstavili številni mlajši avtorji, ki se lotevajo filmskega ustvarjanja tudi brez formalne izobrazbe na področju filma, a imajo dobre ideje. »Tako je značilnost letošnjega festivala prav to: mladost in sveže ideje, zanimive tematike, ki prevladujejo v dokumentarnih izdelkih, aktualna problematika, kjer stopata v ospredje iskanje lastne identitete in, zanimivo, status družine,« pravi Mužičeva, ki opaža, da se že uveljavljeni avtorji v dokumentarnih in predvsem v celovečernih filmih nagibajo k žanrskemu aktualiziranju družbene kritike, kjer liki prevzemajo usodo v svoje roke in se moralno ozaveščajo, je pa tudi nekaj poskusov poetično esejističnih pristopov.

Od Cvitkoviča do Naberšnika

In kaj smo videli med igranimi celovečerci? Režiser Igor Šmid se je predstavil z v kinu že videno Anino provizijo, Boris Petkovič pa z novim mladinskim filmom Košarkar naj bo. Letos se je z novim celovečercem Družinica za vesne potegoval Jan Cvitkovič, režiser, ki je po mnenju slovenskih filmskih kritikov naredil najboljši film od osamosvojitve Slovenije (Kruh in mleko). Tokrat je posnel dramo propada idiličnega razmerja med partnerjema, ki ju igrata Primož Vrhovec in Irena Kovačević, družinsko dramatično in z dodatkom korupcije pa je razpoložen tudi njegov kolega, režiser in scenarist Janez Burger, ki je na FSF prišel z Ivanom, v katerem se glavna junakinja (Maruša Majer) odloča med svojo ljubeznijo (Matjaž Tribušon) in sinom. Nov film ima prav tako režiser enega najuspešnejših slovenskih filmov Petelinji zajtrk Marko Naberšnik. Slovenija, Avstralija in jutri ves svet je drama z elementi komedije, v kateri Jure Ivanušič kot vzdrževalec strojev v tovarni upa na boljšo prihodnost, ko mu podjetje ponudi akvizitersko prodajo s svetovanjem in naložbami v vrednostne papirje. Z igrano biografijo se je v filmu Vztrajanje spopadel Miha Knific, ki je v »mozaični pripovedi o dogodkih, ki so zaznamovali glavne like«, vloge zaupal Katarini Čas, Štefki Drolc, Demetru Bitencu in Aljažu Tepini.

Samo ena režiserka

Jan Bučar in Primož Vrhovec sta se kot rivalska polbrata podala na potovanje po rekah in gorah ter spominih na očeta v drami Ksana v režiji Dejana Baboseka, Boris Jurjaševič je pokazal akcijsko dramo Stekle lisice, v kateri pohorski rocker (Jure Ivanušič) zaradi poslovnih mahinacij župana (Vlado Novak) vzame pravico v svoje roke. Film Privid Boštjana Slatenška pripoveduje »ljubezensko zgodbo med dvema svetovoma, ki se neustavljivo privlačita, a ne moreta obstajati skupaj«, hkrati pa ljubezensko zgodbo med zahodom in Balkanom, drama Moški ne jočejo, ki jo je režiral Alen Drljević, pa sooči skupino vojnih veteranov, ki bodo na koncu srečanja eksplodirali od jeze ali pa si bodo odpustili.

Posebej pa je treba izpostaviti biografsko-zgodovinski film Rudar, ki ga je režirala Hanna Slak. Med 11 celovečerci je namreč njen film o zasavskem rudarju (Leon Lučev), ki mu naročijo odpreti zazidan rov, v katerem najde več kot le zapuščen rudnik, edini igrani celovečerec, ki ga je režirala ženska, o tem, kakšna je vloga žensk v filmski industriji pa bo morda padla celo kakšna beseda na tokratnih pogovorih Festivala slovenskega filma. Konec koncev je FSF letos prvič vodila Jelka Stergel, ženska, ki ima za seboj že dolgo kilometrino na področju slovenske filmske industrije.