»Nisem plačana za to, da sem romantik.«

Novinarka TV Koper se je proslavila z zgodbami o domači zelenjavi iz kontejnerjev, Igorju Bavčarju, Draganu Marušiču, Robertu Časarju, azbestu v Indeju, sušilnici sadja Vitoslava Türka, žilnem kirurgu Janezu Zimmermannu in zanimivih poslih koprskega župana Borisa Popoviča. Še vedno pa čaka opravičilo (ali vsaj sodno zadoščenje) od Janeza Janše, ki jo je v tvitu označil za odsluženo prostitutko. S svojim družbeno angažiranim delom velja za eno zadnjih pravih raziskovalnih novinark pri nas, s čimer si je prislužila ogromno simpatij javnosti, pa tudi cehovsko nagrado za izjemne dosežke v preiskovalnem novinarstvu in priznanje Slovenka leta.

Vam je kdaj žal, da ste izbrali novinarstvo?

Vsak dan se tolčem z lopato po glavi, a ko bolečina popusti, je to še vedno to. To je moj poklic, moje življenje. Ni mi žal. Ko so težave, napadi, sem izmozgana, zbita od silnega novinarjenja, se vprašam, kaj mi je tega treba. Mar bi bila v službi od sedmih do treh, imela življenje, pozabila na probleme, v miru pila kavo ... A to ne bi bilo zame.

Zakaj bi se danes mlad človek odločil za ta poklic?

Če mlad človek spremlja, kaj se dogaja v družbi in novinarstvu, ter če bi imel zrelo glavo, kot jo imam jaz zdaj, ta odločitev ne bi bila lahka. Mladi so romantiki, menijo, da lahko spremenijo svet, da smo čuvaji, ki lajamo in nas slišijo. A ni tako. Včasih je bila odločitev lažja. Romantika je zdržala dlje, ker so se novinarji gradili počasi, zdaj pa prideš, vržen si v kloako in plavaj ali se utopi. In ko moliš glavo iz greznice, si lahko novinar in delaš, kot je treba, ali pa se kot družbenopolitični delavec ideološko dereš. Včasih je bilo več idealov, morale, etike, ali pa je to le moj občutek.

Koliko novinarstvo omejuje mali trg s finančno šibkimi mediji ter prostor, kjer smo vsi povezani, v sorodu ali se vsaj poznamo?

V lokalnem okolju je to dnevna borba z okoljem in samim sabo. Hitro naletiš na sošolca ali zdravnika. Ni lahko, saj tu živiš in hitro te lahko osovražijo. Težko je, če te vsi grdo gledajo. Ljudje smo družabna bitja in ni prijetno, ko ti kdo reče, da bi šel s tabo na kavo, a se boji maščevanja, če ga vidijo s tabo. To zaboli. A če te vodi pristna etika, s tem nimaš težav. Imam tako izostren profesionalni čut, da vem, kdaj se moram napoditi iz poročanja.

Ste ženska, ki doseže, da se stvari uredijo. Primer je Inde, s kupom azbesta, za katerega so vsi vedeli, da je tam, pa se ni nič zgodilo, dokler niste opozorili nanj.

To so lepe zgodbe za dušo in motivacijo. Ob malih zgodbah smo novinarji veseli, da se zaradi nas kaj premakne. Da zgradijo ležečega policaja, da se pospravijo smeti. Zato smo tu in lepo je čutiti, da ti je okolje hvaležno. Slovenijo pa je težko premakniti.

No, z zgodbo o domači zelenjavi iz kontejnerjev ste jo.

Premaknila že. A pojdite zdaj na tržnico in boste videli, da je enako.

Ne vem, ali res. Če nič drugega, ljudje zdaj bolj vedo, kaj se prodaja in kako.

Ljudje so mogoče res malo bolj pozorni, trgovci pa še vedno delajo enako, ponudba je enaka. Saj je malo drugače, a premalo. Goljufi so vedno pred inšpektorji in novinarji.

Vas kdaj neznanci ustavijo na ulici in vas pohvalijo?

Ja, me, in to daje smisel mojemu delu. Grem v gledališče in mi kdo stisne roko, mi pove, da me podpira, ker si upam in ker ne popustim. Ustavijo me na ulici, dobim veliko pisem, e-pošte, sporočil SMS, pišejo mi na Facebooku ...

Zdaj ste me prijetno presenetili, saj ljudje raje pljuvajo, kot pohvalijo.

Ne, ni res. Pljuvajo me anonimneži na spletu. Najlažje je sesti za računalnik in bruhati greznico. So tudi ljudje, ki mi odkrito povejo, kaj jim ni všeč, a ne maram pavšalnih ocen. Nastopam s svojim imenom in argumenti in lahko se menimo le z argumenti.

Je težko biti Eugenija Carl – mama?

Moja največja bolečina je, da zaradi mojega dela trpi družina. Ni lahko. Otroci niso nič krivi, da imajo moj DNK. Otroci so po ustavi zaščitena kategorija in kdor se zaradi mene spravlja nanje, je navaden podlež, niti Č od človeka. Napadajte mene, družino pa pustite pri miru. A ker me ne morejo zlomiti profesionalno, me skušajo osebno. Spravljajo se na družino, prijatelje, ljudi iz okolja, nikomur ni prizaneseno.

In kako to rešujete?

Pogovarjamo se. Včasih vnaprej vem, da bo počilo, in jima povem, kaj se bo zgodilo in zakaj. Zdaj sta že starejša in bolje razumeta, a še vedno ju prizadene. Noben otrok ne želi slišati, da rečejo, da je njegova mama kurba.

Kaj vas bolj zaznamuje: pogum ali samodestruktivnost?

Saj sva lahko direktna: malo moraš biti nor, da delaš take zgodbe. Oboje je zastopano v lepem deležu. Jaz se ne bom umaknila. Ne dovolim, da tisti, ki rovarijo, odpirajo šampanjce. Vse bom prenesla in odbila, dokler bom imela podporo lastne hiše.

Ta podpora je?

Z novim generalnim direktorjem je ta podpora boljša. Prejšnji je bil nekoliko politično prestrašen. Videli ste, kakšen je bil odziv na znameniti tvit. Grozljiv. To ni govorica, za to imamo dokaze. Ob zadnjem valu napadov (črna gradnja Vitoslava Türka, op. a.) je generalni direktor dvignil glas, udaril po mizi in mislim, da ne bo dovolil, da se z novinarji RTV dela tako, kot se dela. Skrajni čas je bil, da nacionalka zaščiti svoje ljudi, saj smo eden zadnjih branikov novinarskih standardov.

Od kod črpate to moč, pogum, energijo in vztrajnost?

Iz karakterja. Bolijo me krivice, umazane zgodbe, zahrbtnost, grabežljivost. Včasih se usedem in se vprašam, kako je možno, da ljudje počnejo take stvari. Moti me sistem, ki dopušča zlorabe, da obstajajo ljudje, ki so prezrti, preslišani, ljudje, ki jih prinašajo okrog za dobiček. Ta nemoralnost. Ta poklic mi je kar pisan na kožo. Še vedno me vleče v zgodbe. Informacij imam ogromno. Mislila sem, da jih bo z leti manj, pa jih je vedno več.

Ljudje vam zaupajo.

Vaše zgodbe so enostavne, zato pride do izraza neučinkovitost sistema.

Če bi sistem funkcioniral, so v glavnem hitro rešljive. Imajo tudi zakonsko podlago, pa se ne rešijo, ker ni volje, ker so zadaj lobiji, ker se uradniki bojijo ali se nočejo izpostavljati. Govorim o tožilcih, sodnikih, uradnikih, inšpektorjih. Ni lahko biti v teh službah, ker te dajo na pranger. Takoj nekaj najdejo. Tudi če je izmišljeno. Dejstva ne štejejo, ker traja toliko časa, da dokažeš laž, da vmes že vsi pozabijo, za kaj je šlo.

Delujete kot samotarka. Imate zaupnike? S kom se pogovarjate?

Pa saj nisem edina novinarka. Ne delujem izolirana od sveta. Diskutiramo o zgodbah, sprašujem za mnenja in predloge, kako jih izboljšati. Imam nekaj ljudi v Kopru in Ljubljani, na terenu sem sama, a se pogovarjamo. Nisem samovšečna, ne znam vsega narediti najbolje. Sem zelo samokritična. Včasih se mi zdi, da bi lahko naredila še bolje, vedno pa pazim, da je zadoščeno vsem poklicnim merilom. To je moja mantra.

Nekoč se boste umaknili za kamero. Komu boste predali znanje in izkušnje?

Lahko bi oblikovali neko raziskovalno skupino, a je to težko zaradi finančnih razmer, nepodaljševanja pogodb, tudi neposluha. Včasih izpustimo dobre kadre, v zadnjem času smo vsaj dva izjemno dobra novinarja. Mladi pa, za razliko od nas, ki smo prvo leto pod budnim mentorstvom povzemali Tanjug, pisali vreme in obračali vsak stavek, prehitro odpirajo osrednja poročila. Vrženi so v velike zgodbe, ki jim pogosto niso kos. So nekredibilni in gledalec to čuti. Da ne govorimo o tistih, ki berejo tekste, ki jih pišejo uredniki. To govorim za vse medije nasploh. Če me kdo vpraša za pomoč, rada pogledam tekst, pomagam obrniti kak stavek, ga usmerim ali opozorim, da mora trditev podkrepiti z dejstvi, da si ne nakopljejo tožbe, sitnariti pa nočem.

Imeli smo sklad za pluralizacijo medijev. Bi morali imeti tudi sklad, iz katerega bi se financiralo delo in pravna zaščita novinarjev, ki se lotevajo velikih zgodb?

Medijske hiše bi morale najprej zavarovati vse odgovornosti. To je v tujini osnova in strošek izgubljene tožbe krije zavarovalnica. In to mora veljati za vse sodelavce, ki niso le v službi medija, ampak tudi javnosti. Če smo novinarji varuhi družbe, je prav, da se z nami tako tudi ravna. Razumem nekoga, ki ima petmesečno pogodbo in družino, da noče delati takih zgodb. Lahko smo jezni nanj, ker ima dobro informacijo in je noče raziskati, a to je človeško. Meni je vseeno: če me vržejo iz službe, bom šla čistit stanovanja v Trst. A tudi jaz želim, da me hiša, za katero delam, zaščiti.

Ste odvisni od težkih zgodb? Si predstavljate, da bi celo leto delali le prijetne?

Verjamete v rek, da ima vsak človek svojo ceno? Kakšna je vaša?

Nimam cene. Nekdo mi jo je postavil v tvitu, a mene se ne da kupiti. Če že grem na kakšen novoletni sprejem, tam ne vzamem niti darilne steklenice vina. Ne prejemam nagrad, nisem podkupljiva. Edina, ki mi lahko postavita ceno, sta moja otroka. (smeh)

Vas bomo kdaj videli na drugi strani, v politiki?

V tem vesolju zanesljivo ne. Politika me absolutno ne zanima. Ne pripadam ne črnim, ne rdečim, ne plavim, ne tistim na pike, ne na črte ... Prijatelji me zbadajo, da naj kandidiram za županjo Pirana ... Raje mi odrežite obe nogi!