Žrtvovani zob

Tale moj »hehe« seveda kaže na to, da ni šlo nič tako zelo narobe, da bi kdo podlegel, čeprav pa ni manjkalo veliko – šel je del zoba! Ah, te prečudovite vaje! Naše novo delo, muzikal Vesna po istoimenskem filmu, le da bo v barvah, je tik pred premiero. In stanje hektično! In pri nobenem projektu še ni bilo toliko anekdot kot prav med »mojimi Vesnicami«. Že začelo se je … No, nepozabno! Prvi kasting, kjer so izbirali morebitne prave ljudi za (vsaj) naslovno ter glavne vloge, je potekal na drugi ali tretji dan leta 2016. Ja, že 2016 se je začelo. Na kasting, takrat še za vlogo Sama, sem prišel z noro vročino, vse me je bolelo, teklo je z mene, kot bi pretekel maraton, skratka, bil sem tako bolan, da sem se čudil, da sem ob vsej vrtoglavici sploh lahko stal. Pridem do učiteljice petja, edinstvene ženske Željke Predojević, ki je takrat še nisem poznal, danes, po dveh skupnih projektih, pa ji lahko rečem že prijateljica. Me preizkusi in vidi, da sem ves sesut. Se je odločila, da me ne bo preveč mučila, obenem pa se je pohvalila, da ona pa ni bila bolna že leta in da ne pomni, kdaj se je je nazadnje polotil prehlad. No, dva dni kasneje je obležala. Tako je, če srečaš Bunderlo, hehe.

V Vesni se ogromno pleše. Ja, na žalost so se producenti odločili, da bo ta muzikal poudarjeno plesni. Jaz pa plešem kot … No, recimo takole: če postaviš na parket par orangutanov, robota in hlod bukve, bi na Zvezde plešejo vsi dobili več točk od mene. Ne slepim se, pač ne moreš biti za vse. Kako težak primer sem, pove že to, da me je naš koreograf Miha Krušič na eni od vaj tako neuspešno učil nekega plesnega koraka, da je izgubil živce. Pač prej bi psa naučil mijavkati, in zato je rekel, naj na tem delu naredim »bunderlo«. Ja, »bunderlo«. To naj bi pomenilo, naj se iz točke a do točke b v ritmu premaknem po svoje, drugi soplesalci in soigralci pa so me morali posnemati. Tako torej na enem delu muzikala vsi delamo »bunderlo«, hehe. A moram dodati, da sem se tudi pri »delanju bunderle« večkrat zmotil? Ja, tak plesalec sem.

No, nazadnje sem sredi flashmoba v BTC-ju izgubil denarnico. Groza, delali smo promocijo, jaz denarnico v notranjo stran kostuma in šibamo. Aja, v notranjosti denarnice pa sveža osebna in sveža vozniška. Pred prvomajskimi prazniki sem si dal delati novi! Crkneš! In da nimam denarnice, sem ugotovil tako, da sem se »pošlatal«, ko sem hotel Nušo Derendo (soigralka) počastiti s kavo. Za znoret!

Za konec pa se vrnem k zobku! Bila je pozna večerna vaja. Sigurno po 21. uri in vsi že fajn utrujeni, nekateri pokonci že od petih zjutraj, delamo pa končni, finalni prizor. Na koncu seveda vsi – »spoiler alert!!!« – maturiramo, jasno. In smo veseli, skačemo, si padamo v objem … Ena od tistih, ki jih rahlo proti njeni volji vzamem v svoj objem, je tudi Vesna, torej Flora Ema Lotrič. In če si predstavljate, kako je, ko nekoga objamete – nekako se morata z očesnim kontaktom ali nagibom telesa dogovoriti, na katero stran bo šel kateri z glavo. In midva sva tik pred tem, da se objameva, grem jaz z glavo na levo, ojoj, ne, ona tudi. Hitro prestavim glavo na desno, šit, ona tudi. Obema gre že na smeh! Nič, bom imel glavo kar na sredini, pa naj ona svojo nagne, kamor želi. In seveda se je ona odločila enako, priletiva s silo zobje na zobe, malo zaskeli in zoprn občutek v ustih. Se spogledava, vse je ok. Čakaj! Ne, ni! En košček zoba imam v ustih! Flora, a je tvoj? Ni? Ne! To pomeni, da je moj! Takoj do plesnega ogledala – delček »enke« in »dvojke« je šel po svoje, jaz pa naslednji teden k zobarju po nov nasmeh. Mogoče nisem najboljši plesalec v muzikalu, ampak sem se pa za vlogo Sandija zagotovo bolj žrtvoval kot Janez Čuk (v izvirniku).