Ženska, ki jé, je ženska, ki je

Moj trebušček je namreč sit in zadovoljen; že zjutraj sem se napokala pečenih jajčk in jih poplaknila z lončkom bele kavice. Sicer sem si ob hladilnik postavila še krompirjasti kivi. Zdravo hrano zelo rada gledam. Trebušček torej, okrogel kot lubenica; ne sprašujem se, zakaj, malce kolebam, ali naj mi bo žal ali pač ne, a stvar je jasna in za nazaj se ne da nič postoriti. Torej ob pisanju zadovoljno predem in se vzpodbujam z mislijo, da bo kmalu čas za malico. Dopoldanskih obrokov se za nič na svetu ne sme preskočiti, sploh če te čaka kopica opravkov in intelektualnih naporov, popoldanskih pa prav tako ne, saj se po trdem delu prileže kaj malega ali pa, če je lakota prehuda in skomine prevelike, kaj večjega prigrizniti.

V eni izmed modno-lepotnih revij, v strokovni literaturi torej – ki jih sicer zelo rada proučujem, a si jih spričo nuje, v samostanskem duhu posvečati se zgolj lingvističnim študijam o prihodnostni sferi v romanskih jezikih, privoščim veliko redkeje kot sladice –, berem prispevek o svetovnih dietah. Zavzeto proučujem jedilnik za dneve, ko nimamo časa, in zazdi se mi, da bi težko imela toliko časa, da bi nabavila vse sestavine tega jedilnika. Kuhana pesa v kockah. Ovčji sir. Ribji zvitki. Škrlatni smoothie. Kje je torej prihranek časa? Morda pri samem vnosu porcij, majcenih, da jih pohrustaš v sekundi. Čudim se neizprosnosti jedilnika za hujšanje. Neizprosnosti, kar se tiče finančnih prispevkov. Morda shujšaš, zagotovo pa shujša tudi tvoja denarnica. Kozice. Beluši. Juha iz bučk s karijem. Tunina s špinačo. Hruškov karpačo s parmezanom in lešniki. Korenika svežega ingverja. Školjke. Vse to v istem dnevu. Nakupiti, pripraviti, pospraviti. Jedilnik za izbrano večerjo pa nas peha v trdo raziskovalno delo. Najprej raztolmačiti, kaj sploh so sestavine zanj, nato detektivska akcija nabave. Repno olje. Kako prosim? Sojina smetana. A to obstaja? Agavin sirup. A res – kje se to kupi? Surova zelenjava s pomako iz zelenega tofuja. Pomaka? Prikupna beseda, ni kaj! A kje, zaboga, dobiš to pomako? Krebuljica? Gledam v slovar. Aha, ok. Po Angliji dišeča zadevščina – a bo treba tja ponjo? Enolončnica iz kvinoje. Te besede ni v slovarju. A je kaj za na kruh namazati? Naj po njej povprašam branjevko na naši tržnici? Že itak nas imajo v Šiški za čudaške. Kozja skuta; prelita naj bo s kostanjevim medom in potresena s popraženimi pinjolami. Vsaj malce si oddahnem. Med imamo doma na polici. Če ga ni že snedel medved Pu. Jedilnik za dan v pisarni je nekoliko bolj preprost in poceni: kaj je motovilec, vem, kaj čokolada, žal tudi. A zadovoljstvo ob prebranem jedilniku brž splahni, kajti takojci ti postane jasno, da boš ta žalostni dan v pisarni lačen. Večerja doma, ki jo predlagajo mojstri v reviji, te bo morda v smislu lakote potolažila, a boš za pripravo potreboval znanje tistih, ki so se leta mojstrili v kuhariji, porabil vsaj šest garaških ur in ves denar, ki si ga prišparal ob celodnevnem grizljanju paradižnikov in krebuljic v pisarni. Gazpačo, piščanec (nujno z žafranom!), rukola s parmezanom in pečena jabolka. Šilce žganja, da preženeš obup, in škatlo piškotov, da si tešiš lakoto, ko čakaš, da se spečejo jabolka ... in dozorijo paradižniki, dodajam jaz, ki sem izjemno stvaren človek. Ne, ugotavljam, da vse te krebuljice, kvinoje in kurkume niso zame. Bo tisti kivi, ki me še od zjutraj čaka ob hladilniku, kar v redu. In morda jutri piškoti le ob jutranji kavici in nobenega popoldne. Pa znova zaobljuba, da bom šla vselej peš po stopnicah v peto nadstropje naše podstrehe. A veš, kako to hujšaš? Nikoli z dvigalom! Ob tem je dejstvo, da dvigala v naši hiši sploh nimamo, moji stanovitnosti v veliko pomoč.