Zakaj dinozavri niso brali stripov?

Med srkanjem ledene kave sva opazovala mestni vrvež, turiste in naključne mimoidoče, ko me je neznana roka potrepljala po rami. Pripadala je gospodu moje starosti, ki me je spoštljivo in nekoliko sramežljivo vprašal, če vem, kdo je. Po neprijetnem dolgotrajnem tuhtanju sem v njem končno spoznal prijatelja, ki ga nisem videl že več desetletij.

Vendar se je izkazalo, da moj pešajoči spomin ni problem, saj je pogovor stekel zelo prisrčno in iskrivo. V najstniških časih sva se oba ukvarjala z risanjem stripov, zato je beseda nanesla nanje. Pošalila sva se, da je od takrat minilo že toliko časa kot od izumrtja dinozavrov. Obenem pa sva ugotovila, da zadnja leta oba čutiva potrebo, da spet nariševa kakšno stripovsko zgodbo. Težava je le v tem, da stripov skoraj nihče več ne bere. S kislim nasmehom sva potarnala, da se počutiva kot dva dinozavra, ki ne sodiva več v današnji čas.

Vendar stripi niso problem. Občutek me verjetno ne vara, če rečem, da ljudje manj berejo knjige, časopise in revije. Pred več kot pol tisočletja je Gutenberg izumil premične tiskarske črke, s tem pa povzročil revolucijo. Tiskana beseda se je med ljudmi hitro širila, jih razsvetljevala, izobraževala in zabavala. Zdaj se informacije digitalizirajo, nič več ni trajno dokumentirano, vse se seli v nekakšen elektronski oblak, ki se zdi nestabilen in izmuzljiv. Tiskane knjige živijo le še kot fetišni objekti vse bolj redkih zbirateljev. Naklade so strmoglavile in Gutenberg odhaja v prazgodovino, tako kot dinozavri.

Vendar digitalizacija sama ni problem. Priznam, da je papirna tehnologija predraga in preveč zamudna za širjenje vsebin. Težava je v tem, da se iz civilizacije linearnega branja spreminjamo v civilizacijo cenenih slik. Namesto da bi drug drugemu sporočali misli, si pošiljamo selfije. Verbalne vsebine smo zreducirali na dolžino SMS-sporočil. Celo voditelji držav namesto s poglobljenimi sporočili svojo nacijo in svetovno javnost nagovarjajo s tviti.

Vendar čivkanje politikov ni problem, narobe je to, da si posledično vsi skupaj svet okrog sebe predstavljamo skrajno poenostavljeno in banalno. Pred tridesetimi leti je strip veljal za popoln šund in prevladovalo je prepričanje, da mladi, ki beremo stripe, zaradi tega ne beremo knjig. Resnica je bila verjetno ravno obratna – nekateri so brali vsaj stripe, če jih ne bi bilo, pa ne bi brali ničesar. Bolj kot so nam takratni stari dinozavri težili, naj beremo »zateženo« leposlovje, bolj smo vztrajali pri svojih Alanih Fordih in Zvitorepcih. Bojim pa se, da smo danes dinozavri mi, ki objokujemo dejstvo, da današnji mulci raje čepijo na družbenih omrežjih in fejsu, kot da berejo.

Vendar današnji mulci niso problem, zoprn je le občutek, da je edina konstanta današnjega sveta njegovo neprestano spreminjanje. Takšna je bila zaključna misel dveh ostarelih striparjev, preden sva se poslovila. Iz nekoliko otožnih misli me je predramil ženin glas. Rekla je, da mladi v spremembah uživajo, starejšim pa se le zdi, da gredo stvari na slabše. Brez papirnatih tiskovin, plakatov, letakov, brošur, časopisov, revij, stripov, knjig ali z njimi. In ona se nikoli ne moti.

Vendar komentar moje soproge ni problem. Zoprno je le spoznanje, da si ti, dragi bralec, ki bereš tole razmišljanje na papirnatem mediju, vrsta, ki izginja. Dinozaver, ki upam, da ne bo izumrl. Še na mnoga leta!