Z DUŠO, SRCEM IN LASTNIMI ROKAMI

Skorajda ni kraja v Sloveniji, ki ne bi imel vsaj nekaj tovrstnih programov, od posamičnih dogodkov do mini festivalov, njihova žanrska raznolikost pa sega od koncertov klasične glasbe do rock 'n' roll žurov in narodno-zabavnih veselic. Podobno raznoliki so organizatorji: od javnih zavodov, zasebnikov, največkrat gostincev do različnih društev. Medtem ko prvi denar davkoplačevalcev namenjajo njihovemu razvedrilu in kulturni rasti, drugi pa so, saj delajo s svojim denarjem, usmerjeni čisto poslovno, je pri tretjih situacija bolj kompleksna, saj je njihov glavni kapital lastna predanost, iznajdljivost in delo. Če torej prve vodi službena obveznost, druge pa dobiček, je pri tretjih glavno vodilo želja, da sebi, zlasti pa svojim sokrajanom, omogočijo nekaj, česar namesto njih ne bi nihče drug, in na ta način bogatijo življenje v praviloma manjših krajih, kjer je ponudba kulturnih – zlasti urbanih in mladini namenjenih – vsebin že itak podhranjena.

Roko na srce, nastopajočih v glavnem niti ne zanima, kdo in čigav denar stoji za vsem skupaj, vse dokler se pač spoštujejo dogovori in je honorar pošteno izplačan. V preteklih dveh desetletjih smo Mi2 »dali čez« nešteto prizorišč in se srečali z najrazličnejšimi organizatorji, tako dobrimi kot slabimi. Nastopov je preprosto preveč, da bi se vanje poglabljali, a sam se še vedno najbolje počutim, ko kakšno sobotno popoldne, ko se skobacamo iz kombija in se čudimo, kako sredi ničesar stoji ogromen šotor, kopica fantov in deklet v priložnostnih majicah s sloganom prireditve pa opravlja še zadnje logistične naloge, k nam pristopi glavni med njimi in pove, da sam sicer ni spal že tri dni, a da bo vreme očitno zdržalo. Da jih je sicer strah, če bodo zadevo s pomočjo lokalnih sponzorjev, pa tudi z zalaganjem lastnega denarja, sploh uspeli spraviti nad vodo, a da upajo na najbolje, sicer se tega sploh ne bi lotili. Da sicer, sodeč po predprodaji kart, dobro kaže. Takoj sledi vprašanje, kaj bomo spili, navodila glede večerje, garderobe in ostalih tehnikalij, na koncu pa še prijazen namig, naj kar povemo, če še karkoli potrebujemo. Vse to me spomni na čase, ko smo nekateri člani skupine v svojem majhnem rojstnem kraju kot mladinci organizirali rock koncerte, kar je bil edini način, da uspemo vsaj kakšnega od svojih idolov spraviti na domače dvorišče, ter na naše zadovoljstvo, ko smo se naslednjega dne utrujeni zbrali ob zaboju piva pa čevapčičih, za kaj več pač ni ostalo, in že snovali načrte za naslednje leto. Zato vem, kako se takšni organizatorji počutijo in kaj čutijo, posredno pa koncert zame postane bolj oseben. Ko na koncu vidim nasmejane obraze, vem, da je njihov trud poplačan, kajti dogodek je zares uspešen šele takrat, ko smo z njim zadovoljni vsi, tako izvajalci kot organizatorji in seveda občinstvo. Sledi skupna fotka, kozarček slovesa, možat stisk rok in obvezni: »Varno vožnjo in hvala za vse!«

Tudi vam!