Wimbledonski dnevi

Leto za leto Wimbledon preplavijo znani obrazi, tedniške igralke in igralci, predvsem pa številni obiskovalci, ki prihajajo iz vse Britanije pa tudi iz vsega sveta. Lani so jih našteli 493.928, kar je več kot 35.000 na dan. Nikoli ne bom pozabil, kako se je moja hči pri petih letih razjezila, ko je prvič opazila vse te množice ljudi, ki so se valile proti teniškemu centru. Ker sva se jim morala izogibati. “Ne prenesem teh teroristov…” je prijavila. V mislih je imela turiste.

Res je, da je promet na pločnikih in cestah v štirinajstih dneh turnirja zelo gost, in da je na cestah veliko zastojev, vendar ima velika večina Wimbledončanov rada tenis, teniške zvezdnice in zvezdnike, in teniške turiste. Tudi zato, ker na njihov račun veliko ljudi lepo zasluži. Pubi in restavracije so vedno polni, roke pa si manejo tudi lastniki wimbledonskih butikov in drugih trgovin. Zadovoljni so tudi vsi tisti, ki igralkam in igralcem, njihovemu spremstvu, od svojcev do trenerjev, novinarjem in drugim, ki pridejo, za dva tedna oddajajo hiše in stanovanja, sami pa se preselijo k svojcem ali najamejo kaj veliko cenejšega v bližnji in daljni okolici Wimbledona.

Verjeli ali ne, prvi teniški turnir, res samo moških, je bilpred 140 leti, leta 1877. Takrat in prvih nekaj desetletij je bilo vse precej drugače kot je zadnjih nekaj desetletij, od loparjev, žogic in načina igre do oblačil. Moški so ga igrali celo v dolgih hlačah. Tudi ženske, ko so imeli prvi turnir leta 1884, so ga igrale v dolgih krilih. Pa jih poglejte zdaj, ko velika večina tekmuje v tem, katera bo na igrišču lepša in bolj seksi. Kljub velikim sprememebam tekom let se marsikaj ni spremenilo, ker Britanci obožujejno tradicije. Glavna je, vsaj na igriščih, bela barva oblačil. Tega in vrste drugihpravil se držijo tudi člani kluba All England Cluba, ki ostaja čisto pravi teniški klub. Pravi? Zelo gosposki, snobovski in najdražji športni klub na svetu, ki ima 375 stalnih članov. Ima tudi začasne in častne člane. Častni člani so vsi nekdanji zmagovalci. Pokroviteljica je najboljša igralka tenisa v kraljevi družini, lepa kembriška vojvodinja, po domače Kate, ki v teh dneh redno prihaja na tekme. Ni ji treba sedeti med podaniki, saj imajo vsaj na Centralnem igrišču Kraljevo ložo, v katero poleg članov dvora vabijo tudi slavne ženske in moške, ki imajo to za posebno cast pa naj jih tenis zanima ali ne.

Je že tako, da Britanci vse radi počnejo malo po svoje in jim je v bistvu vseeno tudi, če se jim zato smejejo po svetu. Tudi wimbledonski teniški turnir imajo za priložnost, da pokažejo svoje posebnosti, ki so pogosto ekscentrične, predvsem pa navezanost na tradicije. Če kje, potem v Wimbledonu pokažejo, kako radi stojijo v vrstah. Tako dolgih ni nikjer drugje. Ena izmed tradicij, ki se je v Wimbledonu držijo že od prvega turnirja (1877) je uživanje jagod s sladko smetano. Ni znano koliko so jih pojedli takrat. V novejšem času v dveh tednih postrežejo okoli 140.000 (z 10.000 litri smetane). Pojesti jagode s smetano naj bi bila ena v vrsti domoljubnih reči, ki jih lahko Britanec naredi med štirinajstdnevnim turnijem. Druge so pitje čaja. 330.000 šalic ga popijejo vsako leto. Skoraj enako priljubljeno je pitje (alkoholnega) Pimmsa, ki ga popijejo približno enako veliko kot čaja. Številni domači navijači so najraje na griču, s katerega tenis gledajo na orjaškem videu. Dolgo se je imenoval Henman Hill po veliko let najuspenejšem britanskem igralcu Timu Henmanu. Seveda so ga preimenovali v Murray Mount, po Andyiju Murrayu, prvem wimbledonskem domačem zmagovalcu turnirja (zmagal je že dvakrat, leta 2013 in lani), na katerega so Britanci dolgih čakali 77 let.