Kolumna
VSEMOGOČNI BRUCE

VSEMOGOČNI BRUCE

Tone Kregar, Vklop, 10.08.2017 00:00:00

Brez skrbi, ne bom pisal o simpatični komediji z Jimom Carreyjem v glavni in Morganom Freemanom v božji vlogi.

Delite na:

Temveč bom privilegij teh vrstic izkoristil za poklon nekemu drugemu možakarju istega imena. Z njim sem se prvič »srečal« sredi osemdesetih, ob izidu njegovega komercialno najuspešnejšega albuma Born in the USA. Naslovna pesem plošče je takrat odmevala iz vseh zvočnikov, tudi tistih v lokalni diskoteki, pri čemer se s pravim pomenom enega najbolj napačno dojemanih besedil mulci seveda nismo ukvarjali. Surovi glas in trdi, a melodični rifi so bili dovolj, da je panteon naših glasbenih bogov dobil novega člana z imenom Bruce Springsteen. Še posebej je bil nad njim navdušen Boris, basist našega takratnega benda, ki mu je stara teta iz Amerike poslala temnomodro karirasto srajco brez rokavov. Pred tem nam ne bi padlo na pamet, da bi kdo oblekel kaj takšnega, a ker je točno takšno, v čast svojim delavskim koreninam, nosil Springsteen, je Boris postal eden glavnih frajerjev. In tisto srajco gonil petek in svetek, vse dokler mu ni razpadla na živem telesu. Za razliko od njega se je moje navdušenje postopoma poleglo, in čeprav sem Springsteenu tudi kasneje rad prisluhnil, ga nikoli nisem zares uvrstil v prvo ligo svojih najljubših muzikantov. Tako so minevala leta, vse dokler nisem lani slučajno zašel na njegov koncert na milanskem San Siru. Seznanjen s povprečno dolžino njegovih nastopov sem se kar malce bal, saj sem iz izkušenj vedel, da imaš skoraj vsakega izvajalca po dveh urah dovolj. Zato sem bil po več kot treh urah in pol čiste rokačine, emocij in zabave dejansko začuden nad samim sabo, saj bi ga z lahkoto poslušal še naprej ali celo še enkrat znova. Če bi bil rokenrol religija, kar morda tudi je, bi bil Springsteenov koncert velika maša, Boss pa njen prvi svečenik. In to v njeni čisti obliki, brez ločin in herezij. Strast, s katero je možakar v družbi svojih tovarišev prepeval in igral, skakal in tekal po odru ter ob tem neprisiljeno komuniciral s publiko in ji izpolnjeval glasbene želje, je bila navdušujoča in navdihujoča, a obenem za nekoga, ki se tudi sam ukvarja z rokenrolom, rahlo frustrirajoča. Težko si je razložiti, da več kot dvajset let starejši človek premore takšno živalsko energijo, zmore tako dovršen nastop in obenem ves čas deluje povsem trezno in zdravo. Kot da bi res šlo za religijo, ali, še bolje, za življenje samo. In za življenje dejansko tudi gre. Kar potrjuje tudi Bruceova, po prelomnem hitu Born to run poimenovana avtobiografija, ki je izšla lani in ki je od letos na voljo tudi v slovenskem prevodu. Zaradi njenega obilnega obsega in drugega prioritetnega čtiva sem se je lotil šele na letošnjem kratkem dopustu. Ena najbolj prepričljivo in najbolje spisanih avtobiografij, kar sem jih bral, res ni tako surovo neposredna, kot je Življenje Keitha Richardsa, a iskrenosti ji ne manjka. Predvsem pa je knjiga, ki jo je njen avtor pisal več kot sedem let, dosti več kot življenjepis rokovske zvezde. Ob njeni dragoceni zgodovinsko-antropološki komponenti gre predvsem za (s)pričevalo rokenrola kot vrvohodstva med višavo nadzemeljske vsemogočnosti in globino človeške krhkosti, ki ju najbolje uteleša prav fantič, ki mu je Elvisov nastop na televiziji za vselej določil usodo.

Zato, ko greste na dopust, ne pozabite na Brucea.