Kolumna
Utrinki poletja

Utrinki poletja

Lucija Mulej Mlakar, Bodi Zdrava, 11.09.2017 00:49:13

Je sploh kdo od nas izvzet krogom nenehnega vrtenja naključij, ki nas enkrat postavijo v vlogo borca, drugič brezskrbnega turista, tretjič bolnika?

Delite na:

Nekakšna tišina je zajela mesto. Ljudje odhajajo na dopuste, saj je vsako leto težko, včasih se zdi, da je prav vsako še težje. In vsakogar od nas poletje greje, obljublja, daje in jemlje.

Lina je pospravila stanovanje, pomila okna in dokončala delo pri hiši babice, kar ji je obljubljala že od lanske pomladi. Veseli se morja in komaj čaka, da zaplava v modrino in svežino. Sicer ne ve, ali bo spet gneča, in že na poti na morje razglablja o kolegu iz službe, ki se namesto za morje odloča za hribe. Zaradi miru, pravi. A Lina si ne želi miru, mir jo ubija, hoče žur, ples, divjo glasbo, divje življenje. Ne zaveda se, v kaj se spušča, a odhaja v viharni čas, ki je nem za srčne stvari.

Petra je pozabila na svojo mačko v stanovanju, saj nikoli ni bila redoljubna, in tako je naneslo, da je po naključju ostala pri Špeli čez noč in, ups, zjutraj je pozabila na mačko, ki jo je treba nahraniti. Hitro je klicala starše, da so se, jezni ko sam hudič, usedli v avto in iz Bele krajine prišli v Ljubljano kot pazniki Petrine mačke. Petrin oče pravi, da je za to kriv kar sam, edinko je namreč preveč razvadil. A nič ne de. Njega izlet v belo Ljubljano veseli, saj ima rad mestni utrip. In razume mlade duše, ki, izgubljene v vrtincu čustev, pomešanih s hormoni, iščejo svojo identiteto. Petri zaupa, da ne bo pokušala nevarnih substanc, saj jo je pravilno usmeril že v rosnih letih. Potrpežljivost je Lojze, Petrin oče, pridobil pri vzgoji psov, in nikoli ne bo pozabil, ko mu je poginil prvi pes, ki je bil sicer star, a za večno zapisan v srce. Ja, in potrpežljivost je tista valuta, ki odpira vrata sreče. Pri skrbi za kužka je spoznal Petrino mamo, ki jo še vedno ljubi, čeprav je sitna in ji nikoli ni nič prav. A Petrin oče ve, katere nitke tkejo tkanino sreče in katere presvetlijo življenjsko nit.

Marjan hiti po zadnjih nakupih in se veseli poletja z Natašo, s katero je ravno začel razmerje. Kupil je novo drago terensko vozilo, s katerim se bosta odpeljala do letališča v Benetkah, in potem rezerviral krasen apartma z zasebnim bazenom, s seboj vzel dragoceno darilo in seveda ne dvomi, da se bo Nataša vdala. Marjan ljubi prestiž, denar, udobje in stvari. Nikoli ni imel posluha za otroke, živali, rože, za prst, za kuho … za žive stvari. Zato je hladen, dolgočasen in slep ter nem, ker nabira in ceni stvari, ki so mrtve, iz rok pa mu polzi smeh, mu uhaja življenje.

Breda bo ostala kar za Savo. Zdaj ko je Joško kljub vsemu trudu delno upokojen, bo denarja vse manj. Zato je že marca zasadila njivo, saj ji neki notranji občutek ni dal miru, da to leto ne bo lahko. Ker je delavna in pridna, je začela še pospravljati pri sosedih. Joško pa je prevzel svoj del bremena: kuha in ureja vse potrebno za otroke. Morje? Ne bosta ga videla, pa tudi prav nič jima ni do njega, ljudje tam so brez občutka za malega človeka in darove, ki jih ta lahko ponudi. Breda se veseli novega legla psičkov, pujsa, ki ga dobijo kmalu, in putk, ki bodo nesle jajca. Res je, skromno življenje je lepo življenje, kar si Breda in Joško večkrat ponovita. Gozd je brezplačen, Sava tudi, pa še kakšno gobo ob poti lahko nabereš.

Dragan okreva po prometni nesrečni, ob strani pa mu, hvala bogu, stoji Melinda, ki skrbi za njega noč in dan, saj je, takoj ko je prišel iz bolnišnice, vzela dopust za nego njega. Z besedami se ji ne more in ne more zahvaliti za njeno ljubezen, zvestobo in predanost. Komaj čaka, da jo zaprosi za roko. Poletje je res veliko več kot le plaža, užitek, sonce in morje. Dragan misli, da je to poletje njegovo najlepše doslej.

Marko, ki je izgubil službo, depresijo zdravi z domačim kužkom, ki se je zatekel k njim domov ves v bolhah in garjah. Za odpravo zajedavcev je dal zadnji evro. Ne počuti se poraženega, saj vidi, da nekateri ljudje častijo življenje, drugi smrt. Nekateri le zbirajo stvari, drage avtomobile, hiše, obleke, brez duše, brez občutka za uboge, pohabljene in pozabljene. Ne, Marko v duši ve, da je vselej rekel življenju da. Nikoli ni odrekel pomoči sočloveku, vselej se je držal načel dobrega, in zdaj, ko je vse izgubil, ima domačo žival, ki mu nesebično izkazuje ljubezen. Počuti se bogatega in verjame v dobro.

Kdo je kralj?

Je sploh kdo od nas izvzet krogom nenehnega vrtenja naključij, ki nas enkrat postavijo v vlogo borca za pravo stvar, drugič v vlogo brezskrbnega turista, tretjič v vlogo bolnika, in tako neskončnokrat v vloge, kjer začutimo, da res vsak od nas igra le dele zgodb in da skupaj pišemo spomine, ki ostanejo za vedno?