Tuji jeziki in naša šola

Zaslužek dober, a nič prestižnega. Ko je preračunal, kolikšna bo najemnina in koliko bodo izgubili, ker bo mamica morala redno službo nadomestiti z delom od doma, je ugotovil, da ne bo prav dosti ostalo. A so vseeno šli. Razlog? Otroka. Staršem je bilo jasno, da jima bo selitev razširila obzorja. In že nekaj mesecev po preselitvi so se njihova pričakovanja potrdila. Čeprav otroka nista znala niti besede angleško, so ju vpisali v angleški vrtec oziroma šolo. Samo nekaj dni jima je bilo čudno, predvsem starejši hčeri, ki se je z angleščino soočila kot šolarka. Za mlajšo, ki je šla v vrtec, se je zdelo, da je tuji jezik ni niti malo motil. Za igro z vrstniki, med katerimi so bili otroci z vseh vetrov, jezik ni pogoj. Danes, nekaj mesecev po preselitvi, oba otroka brez težav sledita pouku in navodilom v angleščini, z vrstniki pa se pogovarjata v italijanščini, ki je pač jezik okolja. In starši so prepričani, da so se prav odločili. Res je, nisem še slišala, da bi se mladi starši morali vrniti v domovino zato, ker se njihovi otroci ne bi mogli naučiti jezika novega okolja. Nasprotno, vedno bolj verjamem strokovnjakom, ki trdijo, da so, ko gre za jezike, majhni otroci kot gobe: mimogrede jih vpijejo. Kot otroci dvojezičnih staršev, ki sploh ne opazijo, kdaj govorijo v enem in kdaj v drugem jeziku.

Ukinimo vse? In zato ne razumem domačih polemik o učenju tujih jezikov v naših osnovnih šolah. Ne morem verjeti, ko berem, da Dušan Merc, eden najbolj prodornih, glasnih in kritičnih ravnateljev, izjavlja, da bi bilo treba otrokom omogočiti, da lahko osnovno šolo uspešno končajo tudi brez znanja tujega jezika!? Če je tako, pa opustimo še matematiko, fiziko in biologijo, na primer. Navsezadnje, Cooperjev test je kar zoprna reč, pa ukinimo še športno vzgojo! Kolikor se spomnim, je bil ravnatelj Merc svoj čas zelo kritičen do dejstva, da naše šole prilagajajo kriterije najšibkejšim, zaradi česar v spričevalih prevladujejo štirice in petice. Zdaj pa sam zagotavlja, da je za številne že en tuji jezik preveč, kaj šele dva.

Zakaj ne španščina? Uporov je ogromno, vse je bolj pomembno od koristi otrok. Berem, da so težave urniki, pa z učitelji, ki ne znajo, pa s tistimi, ki ne bodo imeli ur, in z onimi, ki bi jih imeli preveč, pa s starši, ki pričakujejo, pa tudi z dejstvom, da so šole premajhne, da bi lahko ponujale nabor več tujih jezikov. In zato menda nekaterih kar ne bo. Španščine na primer. Prav res. Francoščina ja, španščina ne?! Kdo ve, kakšne argumente za to ponuja stroka? Francoščina je materni jezik 77 milijonov, španščina pa 440 milijonov ljudi. Španščina je materni jezik več ljudi kot angleščina. Prekaša jo le kitajščina!?

Verjamem, da ni preprosto; verjamem, da bo treba dokaj hitro prilagoditi programe in logistiko. Pa veste, zakaj? Zato, ker v Sloveniji ničesar dolgoročno ne načrtujemo. Vsak minister sesuje vse, kar je bilo pred njim, in začenja, kot da je nasledil potop. Prvi tuji jezik bo za vse prve razrede prišel šele jeseni. Nekateri učenci so sicer imeli srečo, ker so se šole odločile za eksperiment, drugi so se morali zadovoljiti s tujim jezikom kot izbirnim predmetom. Tretji pa bodo morali čakati na četrti razred. Večino dilem ob prvem tujem jeziku nasprotniki potencirajo ob razpravah o drugem, ki naj bi ga otroci končno le dobili v sedmem razredu.

Tuji jeziki povsod. Če pogledamo po Evropi, moramo žal ugotoviti, da smo Slovenci očitno bolj butasti kot drugi. Tujega jezika se večina evropskih šolarjev že od leta 2003 uči že od prvega razreda dalje. Ponekod se z njim srečajo že v vrtcih, tudi vedno jezikovno ošabni Angleži in Francozi, najprej ob pesmicah, igrah in rimah, zatem zares. Tudi na Finskem – saj veste, po njihovem šolskem sistemu se menda velja zgledovati – je tako. Od leta 2003 pride v četrtem razredu v redni učni program še drugi tuji jezik. Ta, ki naj bi ga zdaj v sedmem razredu dobili tudi naši otroci.

In, takole mimogrede: tujega jezika se že v prvem razredu učijo tudi na Hrvaškem. V četrtem si potem lahko izberejo še drugi tuji jezik. Pa veste, od kdaj je že tako? Tudi tam od leta 2003!

Kaj neki so v devetdesetih, ko bi morali te reči načrtovati tudi pri nas, delali na ministrstvu, pa na Zavodu za šolstvo, pa v vseh mogočih in nemogočih komisijah, svetih in agencijah? Kaj so prav tam delali dvajset let? Z vsebinskim načrtovanjem dela v šolah se prav veliko očitno niso ukvarjali. Tuji jezik smo v prvih razredih pri nas prvič uvedli šele leta 2014, pa še to le eksperimentalno! Enajst let za sosedi! Halo! Očitno imamo zelo butaste šolske politike in uradnike, ki bi zdaj kot alibi zase za butaste radi razglasili naše otroke, in to v časih, ko je znanje tujih jezikov postalo nekaj samoumevnega.

Grožnja ali priložnost? Sicer bolj na tujem kot pri nas. Saj ste tudi vi opazili, s kakšno lahkoto v angleščini ali pa tudi v kakšnem drugem tujem jeziku danes govorijo športniki? Praviloma vsi, tudi Italijani, Francozi in Angleži, ki so se še pred desetletjem počutili jezikovno povsem samozadostni. Pa ti ljudje, že zato, ker so v glavnem trenirali, šolskih klopi po večini niso drgnili nič dlje kot naše frizerke, za katere je – po Mercu – znanje tujega jezika povsem odveč. Naš odnos do znanja tujih jezikov zelo nazorno razkrivajo številni naši politiki. Doma nam je nerodno, v tujini se jim posmehujejo. Toliko o tem, kako je slišati angleščina po štirih letih učenja v šoli in še kakšnem hitrem večernem tečaju.

Res, včasih se tudi meni zdi, da se ta svet vrti precej mimo nas. In za to ni kriv svet, ampak kar mi tu doma. Zaplankani in zapečkarski, samozadovoljni, dokler pač gre. Šele potem, ko z mednarodnimi primerjavami ugotovimo, da pa morda le nismo najboljši, se šolski kolos malo zgane. Prav počasi. A očitno je vsaka sprememba za vse preveč »deležnikov«, kot se danes modno reče, še vedno najprej grožnja in šele zatem morda tudi priložnost.

Bili bi najboljši, hoteli bi, da nas upoštevajo in spoštujejo, a za to ne bi niti s prstom mignili. Priznam, da me žalosti in jezi, tudi zato, ker moj vnuk do konca tretjega razreda ni imel niti ene ure pouka tujega jezika. Ker pač šola njegovega bivalnega okolja ni vstopila v eksperiment. In potem se čudimo, če starši v večjih mestih izbirajo »boljše«, »elitne« in »izbrane« šole! Od tod do želje po »izbranih« zasebnih šolah je le korak.