Kolumna
Trump, pankrt Obamove nebogljenosti

Trump, pankrt Obamove nebogljenosti

Bernarda Jeklin, Zarja, 16.06.2017 00:00:00

Ljubi Bog, zadnje čase se vse v vseh medijih, tudi na televizijah, vrti predvsem okoli Trumpa.

Delite na:

Pri tem je pravo olajšanje, da nam sploh ni treba več omenjati, da je to novi ameriški predsednik: Trump je Trump in vsi, tudi najbolj retardirani, vedo, za koga gre. Kepa se je dejansko začela valiti z začetkom njegove prve državniške poti v tujino in zdaj se noče več ustaviti. Katarske nove dogodivščine in njihove posledice za zdaj šele v arabskem svetu so seveda njegovo maslo in v reviji, ki jo držite v rokah, in sploh ne samo tam se je oni dan na veliko spraševalo, ali bo morda zakuhal tudi tretjo svetovno vojno. To je fino za ves svet. Nikjer ni več pravega krivca za kozlarije in nevarnosti vseh sort – jasno, kriv je Trump! O sveta preproščina!

Nihče se pri tem sploh več ne sprašuje, zakaj za vraga je Trump sploh zmagal. Pravi odgovor na to vprašanje je namreč nekoliko boleč, ampak žal neizogiben: Trump je zmagal zato, ker je v osmih letih svojega nemočnega vladanja Obama in samo Obama Trumpovo zmago sploh omogočil, in je torej za to kriv. Nihče živ ni hotel povezovati obeh, zadnjega in predzadnjega predsednika. Pa je to edino logično. Če se namreč globoko iz drobovja, tam, kjer se sam pred sabo ne moreš več sprenevedati, vprašaš, kako za vraga je bilo to mogoče, je odgovor en sam logičen, a seveda neznosno krut. Trump je zmagal, ker je bila med volitvami novega predsednika Amerika že tako v riti, da se je volivcem to zazdelo kot najbolj pravi, čeprav tvegan odgovor na zagatnost tamkajšnjega dejanskega stanja ob volitvah. Amerika se je v osmih letih Obame še močno poslabšala.

Še huje. Zadnje čase namreč na debelo premišljujem o tem, da je morda Trumpova neprištevnost, kot njegovi nravi in temperamentu radi pravijo, celo do neke mere zdravilna. Naj pojasnim: strinjamo se, da gre svet zadnje čase vse bolj in vse zanesljiveje v maloro. Dobrih vesti, zanosnih budnic in podobne optimistične šare že dolgo ni od nikoder več: povsod, kamor pogledaš, eno samo slabšanje, nazadovanje, nove nevarnosti, krutosti, ignorance, same slabe in še slabše vesti. Še nebesa niso več, kar so nekoč bila, in vera se osipa bolj kot kadar koli do zdaj, razen morda pri zamorčkih. Da ne govorim o tem v slovenskem okolju. Tu je še huje kot drugod, tu dejansko gre katastrofalno na slabše. Samo oglejte si današnje stanje duha v Sloveniji, samo oglejte si sposobnosti našega političnega razreda, naših odločevalcev in njihovih prenapetih, še manj sposobnih sovražnikov! Tu se razvija in bogati predvsem eno: kako komu spodnesti noge in namere in onemogočiti kaj pozitivnega, morda kaj rešilnega. Prva slovenska božja zapoved se vse bolj krepi: onemogoči svojega bližnjega, pa če vse crkne. Torej je vse bližje žal tudi metoda šokterapije in Trump je od glave do peta ena sama šokterapija. Vsaj prvo: šok.

Pregrizla sem se že skozi štiri intervjuje z novim kandidatom za predsednika, nekoč znamenitim televizijskim humorističnim ksihtom, Šarcem iz Kamnika. Drugega županskega mandata je tako rekoč konec in nekdanji šaljivec iz znamenite in kakovostne Hribarjeve šole se ozira naokoli za novimi izzivi. Pravzaprav se ne ozira več, ker se je že odločil in javno napovedal: kandidiral bo za novega slovenskega predsednika. A veste, da ga bom morda volila, zdajle, tako zgodaj, se menda to še lahko javno pove! To, kar pripoveduje, je namreč čisto pametno in uporabno. Mladi moški je ne le pameten in dovolj nevpleten, ponuja tudi modre in koristne zamisli. In še nikoli ni izjavil, da si najbolj od vsega želi, da bi končno Janša in Kučan pod njegovo taktirko zaplesala valček. No, tega tudi Pahor sicer javno ne oznanja prav na glas, a iz konteksta mnogoterega, kar počne, je to mogoče brez težave doumeti. Ježešmarija, kakšne predsedniške fantazije, za okoli past! Je pa že bolje, če se štrena strga na tak način, začeti pripovedovati kakšne gorenjske vice, ne?

Ko si na televiziji ogledujem tole nebogljeno in neučinkovito brcanje oblasti ob do zdaj najhujši ekološki katastrofi v Sloveniji, mi prihaja na misel nekdo, čigar ime sem že pozabila. Vi se ga gotovo še dodobra spominjate. Kadar koli je šlo v naravi kaj preklemansko narobe, se je koj pojavil na televiziji: že starejši, suhljat, zelo visok, koščen, temnolas moški z mogočnimi brki in očali, šef Civilne zaščite. Že njegova pojava je vzbujala zaupanje, ko je spregovoril, smo bili pa sploh pomirjeni. Mož je imel v malem prstu vsa izredna stanja, od potresov do poplav in podobnega, in dokler je bil šef, so stvari potekale naglo, učinkovito, z izvrstnim in ravno prav doziranim obveščanjem množic, da smo bili dodobra pomirjeni. Potem je šel menda v penzijo. Tokrat, v Kemisu, so se prve usklajene akcije začele daleč prepozno, dame z republiškega vrha skrbi za okolje so celo večnost letale okoli kot nebogljene kure (kure, oprostite!) in ljudje so bili malo preplašeni in vse bolj ogorčeni. Tisti, ki je odgovoren, je žal premier, tu ne pomaga nobeno opravičevanje. Kadrovska politika je njegova dnevna soba. Pika.

In spet so začenjali vrteti reklamo, ki bi jo jaz osebno ovadila sodišču. Neka zoprna smrklja, ki je en mesec letala po štacuni, zlaga iz dveh borš pred nas na pult vseh sort gospodinjske banalnosti in končno zmagoslavno privleče na plan še največjo škatlo. V njej so danes že obupno zastareli kurbiš rdeči salonarji: »I, kaj, če se pa splača,« nam pravi vzneseno in prihodnji mesec si bo na enak način privoščila še (predvidevam) rdečo torbico. Kleč je seveda v stavku »i, če se pa splača«. V tem kraljevskem geslu potrošniškega evangelija. Zapravljajmo, kolikor nam duša da, bodimo čim bolj nori potrošniki, živimo za to, ker se splača. Splača se dandanes skoraj vse, za to poskrbijo proizvajalci, trgovci in predvsem reklama. Mi pa bebci, ki se pustimo nategovati. Se splača, kuga sodobnega sveta.