TALEC NAVDIHA

Je eno najbolj pogostih, pa tudi neprijetnih, vprašanj, ki me zna doleteti na kakšnem literarnem večeru, v prijetni družbi navdušenih bralcev in poslušalcev. Kadar ga slišim, skoraj vedno zakrknem in pozabim na ves navdih, s katerim si sicer tako rad pomagam. Kar na lepem ostanem popolnoma gol in razgaljen, kot kakšen obsojenec, ki bi rad povedal po resnici, a tega ne more storiti, ker je neki dogodek ali zadevo preprosto pozabil ali pa tako globoko potisnil v podzavest, da je še sam vrag ne bi več našel. Seveda se mi, kot profesionalnemu književniku, kaj takšnega ne sme pripetiti, ne glede na vse travme in neprijetne izkušnje, s katerimi se spopadam v svojem zasebnem življenju. Zato sem prej kot obsojenec, nekakšen večni talec, ki stoji pred zidom sramu in čaka na izvršitev kazni, medtem ko za njegovim hrbtom nekdo nenehno razpravlja o smiselnosti in pravičnosti celotnega postopka. Priznam, včasih imam dovolj tega sprenevedanja. Najraje bi naravnost povedal, tako kot se gre, torej po resnici. A kaj, ko nemudoma nastopi krč in vedno nova podvprašanja. Ker resnica, ki jo živim iz dneva v dan, si ne zasluži biti temelj nekega absolutnega navdiha, po katerem hrepenijo moji bralci in sploh vsi, ki jim je kaj do kulture in njenih derivatov. Tudi dejstvo, da navdih skoraj po pravilu prihaja iz globin nezavednega, kamor smejo le najbolj smeli, mi ne more olajšati tegob, ki sem si jih nakopal med procesom ustvarjanja. Sem namreč eden tistih, ki pišemo najprej iz sebe in si težko pomagamo z življenji drugih, pa čeprav je jasno, da nikdar ne pišemo le o sebi, torej nikoli čisto iz sebe. Kako naj odgovorim nekomu, ki ni okusil teže ustvarjanja in trganja iz mentalne praznine, ki ostaja tam, v svojem večnem navdihu, tudi ko je pesem napisana, dokončana, kako naj mu razložim, da na nekatera vprašanja ne moreš odgovoriti z razumljivim odgovorom. Zato je še bolj pomembno od samega pisanja branje in poslušanje sorodnih verzov, ki te skrijejo pred bolečo resnico, da naše izkušnje niso dovolj, tako kot ni dovolj le navdih. In le redki gredo dovolj daleč, da naredijo iz nečesa nevrednega življenja spomenik za vse in vsakogar. Tako kot je to uspelo Tomažu Pengovu, edinstvenemu pesniku nemogočega, v njegovih Odpotovanjih. Pengov je tisti, ki mi ponudi oporo, kadar ne znam odgovoriti na najpreprostejša vprašanja, in šele z njim jih lahko obidem.

.

prijatelji ti odpirajo okna

in ne veš koga si ranil

tvoja roka nikoli ni prazna

karkoli si storil

v nasmehu nekega dneva

si prinesel

prinesel s seboj

. 

med glasbo in njeno tišino

med senco in njenim telesom

med žensko in njeno lahko stopinjo

čutiš pot med besedo in molkom

in zemlja na katero si stopil

ti je vzela del potovanja

ko se vrneš

si sam

 .

Kako naj potemtakem pišem o tem, kako sem ravno prišel z enega redkih dopustovanj v zadnjih letih, ki je bilo v bistvu gostovanje v pisateljski rezidenci, nekje ob morju, kjer sem se kopal in nastavljal soncu, namesto da bi pisal in se boril za pisateljske točke. In kako me je po vrnitvi domov čakala pošta naše največje banke, ki sem ji, skupaj z mojimi bralci, nekoč pomagal preživeti, zato da me je lahko zdaj predala rubežnikom, ki mi bodo zasegli še tisto, česar nimam, torej navdih, ki mi ne bo mogel plačati dolga do banke, v kateri dela ogromno ljudi, ki jim je popolnoma vseeno, iz česa črpam in kako bom preživel vse tiste dni brez navdiha.