Strah

Plameni so v naših krajih znana reč, spomnimo se samo Frančka piromančka; tako je mogoče, da so res znameniti tudi slovenski gasilci. Ogenj je vselej na poseben način tesnoben, saj pač stvari pogoltne. V njegovem trebuhu ni ne milosti ne upanja. Če na primer v razdejanju potresa vidim predvsem nekaj brutalno krutega, sem ogenj, seveda sploh ne samo jaz, vselej doživljala kot hkrati nekaj božanskega.

Kemisov ogenj je bil tolst, lepo rejen ogenj in ne kakšna shirana ognjena šivanka. In v njem ni bilo niti sence božanskosti, to smo dodobra spoznali že po nekaj urah. Tisti dve crknjeni ribi v mrtvem potoku, ki so nam ju potem pokazali gotovo milijonkrat in sta se v predsmrtnem drgetu stiskali skupaj, če seveda ribe pred smrtjo sploh drgetajo, pa nagravžna črna gošča, ki je zavzela vso strugo potoka, in še kup drugih nič dobrega obetajočih nagravžnosti je stopnjevalo občutke usodnosti in tesnobnosti. In seveda ljudje od tam, nesrečno rojeni na Vrhniki že v strupenih časih Industrije usnja Vrhnika in njenega smradu in škode, ti so se ti morali še posebej smiliti. Res se jim že od prvega prizora na vesoljnih slovenskih televizijskih ekranih ni obetalo nič dobrega, ampak stanje se je naglo stopnjevalo v pravo naravno katastrofo in kmalu smo se vsi, tudi mi, zgolj gledalci, tresli, kaj bo zdaj iz tega. Zbegani smo bili vse bolj in bolj.

In smo za hipec pozabili, da bi se morali na teh območjih tako rekoč že od nekdaj družno tresti in jeziti. Je kdo sploh kdaj preštel, koliko ljudi iz naših krajev je do zdaj že zbolelo za azbestozo, od smrtonosnih strupenih plinskih izpuhov vseh sort v Zasavju in Velenju, od nepopisne svinjarije, ki jo še kar naprej skrivajo tla v Celju in okoli njega, od radona, ki je dolgo zaljšal tudi prenekateri slovenski otroški vrtec? Oblast je bila kar nekaj naslednjih televizijskih dni videti precej izgubljena, tavajoča v mraku in nebogljena, in ta neprijetni občutek, namreč da vlada stanju v resnici sploh ni kos, se kljub dobrim novicam v zadnjem času še vedno ni čisto polegel. Pa tudi televizija, predvsem prvi program, ni izkoristila mega aduta, ki ga skriva v nedrih: nekaj res izvrstnih filmov na to temo, ki jih hrani v svojih kaščah. Vsaj Michaela Moora in njegove odlične ekološke izdelke bi lahko spet uvrstila na programe tistih dni, učinkovali bi kot sveže žemljice. Tri strašne četrtkove nacionalne dame, ki ustvarjajo četrtkov večerni Studio 3, pa bi lahko nekoliko improvizirale in primerne goste pri priči povprašale o tem, zakaj Slovenija kot menda edina v Evropi sploh ne premore (več) nobene ekološke, zelene stranke, kar je nezaslišano in posebno zgovorno. O čem nam govori to neverjetno in prezrto dejstvo?

Strašiti so se nas namenili tako rekoč hkrati s Kemisom še v nekaj drugih televizijskih logih. Pravzaprav se že dobro leto pred volitvami razlega po domovini eno samo strašenje. Kemis se seli v nekaj tipičnih slovenskih neverending stories: Vrhničani ga nočejo več in jih povsem razumem, nikjer drugje pa ga niti v najbolj nočnih morah nočejo k sebi. Kjer bi vsaj majceno poskusili, adijo župan! Zgodb na to temo je doma kolikor hočete in najbolj zoprno pri tem je, da so tako strašansko podobne druga drugi in za gledalce domačih političnih televizijskih zdrah že celo večnost povsem nezanimive. Razen v primeru, če si sam morda od tam.

Kot neverending story se morda obeta tudi nova avtomobilska lakirnica gori pri Hočah. Politična javnost je tudi njo, gorje, dokončno vpregla v že dodobra ogret predvolilni stroj, prejšnji teden smo si lahko ogledovali novo ogrevanje iz tega vica tudi v podobi novega igralca v tem utrujajočem in nevarnem špilu, Bojana znamenitega Požarja. V imenu dobre, pravične in plemenite strani v špetirju za lakirnico in proti njej nam mož vmes dolguje vsaj še eno pojasnilo: kako se je iztekla ameriška tožba zoper njegov literarni prvenec o naši Melaniji (in še o marsikom ob njej), ki je niso bili deležni le bralci v Združenih državah. Jaz sem svoj izvod, če me spomin ne vara, kupila za trinajst evrov na šišenski pošti in smo potem družno ugibali, kaj vse se je pri Trumpovih po tistem v zvezi s Požarjem zgodilo. Pojasnilo Melanijine tukajšnje pravne zastopnice Nataše Pirc na to temo že pred veliko časa se nam je tedaj zdelo zelo nedoločeno in ohlapno, pa tudi nevarno in pomenljivo, in po tem nismo izvedeli ničesar več. Ga Trumpi tožijo? So mu dobrotljivo odpustili? Se je zgodilo kaj tretjega? Koliko je Požar pri tem zaslužil, se ne upam niti ugibati, in to iz več razlogov, pri čemer davkarija sploh ni na zadnjem mestu.

Kot pika na i je tako videti najznamenitejše televizijsko dogajanje zadnjega časa – nak, nimam v mislih le srčkanega zmagovalca televizijskega plesnega turnirja Dejana Vunjaka, ne Jonasa na žaru, ven bo treba, v Združene države! Na HBO so namreč začeli predvajati daleč najbolj nestrpno pričakovano serijo zadnjih let, Lynchev remake serije vseh serij, najbolj grozne grozljivke, surrealistične nesmrtne mojstrovine Tween Peaks. Gledalci so trepetaje v veličastnem pričakovanju posedli pred televizorje … in obmolknili. Zmeda po prvih štirih nadaljevanjih je bila popolna. Nihče razen kritičarke Dela si ni upal niti pisniti, da je po sredi morda totalna polomija, ker o Lynchu česa takega pač ne moreš reči. To bi bilo huje kot najhujše bogoskrunstvo. On je brezprizivni genij ne glede na to, kaj pride izpod njegovih rok, on je božanstvo. Jezus, ne da se mi zdaj še o tem, nimam energije. Le to, da mene pač ni nategnil. Saj ne rečem, da nas je nategnil načrtovano. Morda je le že majčkeno senilen, nič čudnega, saj je možak že precej v letih. Lahko pa je tudi v nam nedoumljivi eksperimentalni fazi, ko raziskuje nova obzorja pripovedovanja grozljivk ali česar koli novega že. V glavnem, z novim Tween Peaksom sem opravila. Vam pa veliko užitka ob gledanju.

.